Že zgodaj v moji mladosti sem se začel drogirati. Deset let sem bil ujet v "začaran krog". Imel sem občutek, da bom v mamilu našel srečo. V resnici je bilo to trenutno zadovoljstvo, ki je težilo po ponavljanju.

V mojem življenju sta se zaporedoma vrstila razuzdanost in zdravljenje. Štiri poskuse zdravljenja sem imel za seboj, toda brez prave volje, da bi z drogo prenehal. Vsakih šest mesecev sem zamenjal službo, mesto in žensko. Vse do tedaj, dokler se nisem preselil v Haute-Savoie v francoskih Alpah. Ustanovil sem podjetje. Proizvodnja gob je uspevala in mi dopuščala, da sem se ukvarjal z drogami. Pod krinko tovorjenja gob je bilo lahko tihotapiti mamila v Belgijo ali Švico. Živel sem skupaj z mlado žensko, ki je bila zaposlena v mojem podjetju, moj najboljši prijatelj pa je bil največji preprodajalec drog na celem področju.

Toda ta je naenkrat prenehal z vsem. Ostrigel si je lase, prenehal zahajati v pivnice, živel brez ženske in ni več jemal mamila. Prenehal je tudi preprodajati. "Jezus me je spremenil", je rekel. Seveda so se vsi norčevali iz njega in mislili smo, da to dela samo zato, da bi si "umil roke" pred drugimi. Nismo ga več tako pogosto srečevali, toda sam je prišel večkrat k nam, da bi nam govoril o tem Jezusu, ki ga je tako spremenil. To je tudi držalo. Prej je bil vedno negotov in nezmožen, da bi vzel življenje v lastne roke. Zdaj pa mu je uspelo vse. Našel si je stanovanje in službo in stalno se je smehljal. Njegova sreča me je delala zavistnega. Ker me je vedno znova vabil k svoji molitveni skupini, sem se enkrat končno pustil prepričati. Že v prvem trenutku sem videl v ljudeh, ki so prišli k molitvi, da so imeli v sebi nekaj posebnega. Niso bili kot ljudje na ulici, ki s povešenimi glavami tekajo naokrog in ne iščejo nobenega stika z nikomer. Ti tukaj so gledali druge naravnost v oči, se smehljali in govorili o Bogu na zelo preprost način. Kljub temu pa sem se med njimi precej nelagodno počutil.

Vprašal sem se, kaj pravzaprav počnem tukaj!

Če resnično obstajaš?

Čez nekaj časa sem šel ponovno k tej molitveni skupini, ker me je kljub vsemu nekaj privlačilo. Med molitvijo sem se obrnil k Bogu: "Če resnično obstajaš, če zares lahko kaj storiš zame, potem mi pokaži sedaj, da si." V tem trenutku sem začutil močan trenutek sreče in topline v vsem svojem bitju. Počutil sem se odlično, spočito, mirno. In bil se prepričan, da Bog obstaja. V spominu so se mi obudile molitve iz mojega otroštva in ko sem prišel domov, sem imel občutek, da je Jezus ob meni.

Ko sem doma vse to razlagal, so me imeli za norega. Toda le kako bi lahko razumeli? Postalo mi je namreč jasno, da sem se znašel v precej težki situaciji. Moja prijateljica je bila ločena, v podjetju pravno ni bilo vse legalno. Naj bi z vsem tem prekinil? Preživljal sem šest strašnih mesecev. Ni mi uspelo, da bi prenehal z drogami, celo povečal sem doze, da sem tako utišal svoje notranje boje, ki so me mučili.

Božje darilo

Čez nekaj časa me je poklicala moja sestra, ki mi je, ne da bi vsaj slutila, kaj se je zgodilo z menoj, povedala, da je zopet našla vero in da je popolnoma srečna. Takoj sem ji razložil svojo situacijo. Obljubila mi je, da bo molila zame in za to prosila tudi prijatelje.

Začel sem premišljevati. Dejansko sem se nekoliko kasneje ločil od svoje prijateljice. Prepustil sem ji proizvodnjo gob in se vrnil k svojim staršem. Vse droge, ki sem jih še imel, sem vrgel iz avta, in v tem trenutku me je popolnoma in dokončno zapustila vsaka želja, da bi se jih še kdaj dotaknil.

Sprememba, ki se je zgodila v meni, je v očeh sveta nerazložljiva. Kdo bi si mislil, da pet let kasneje ta isti mož opravlja častno delo, delo, ki mu ugaja, da je to mož, ki je poročen, srečen in ustaljen? Sreča, ki prebiva v meni, je božje darilo.

Dominik