Pred nekaj leti sem brala knjigo, v kateri avtor razlaga, da je Bog nek velik "Vse" in da smo mi ljudje odvisni od vesolja kot steklenica za vodo, ki je vržena v morje. Zato je naša naloga razbiti steklenico, ki predstavlja naš "jaz", naš napuh, ponos in egoizem, da bi prišli k Bogu in se v Njem raztopili ter se zlili z Njim.

Sledila sem nasvetom več modrecev in se vrgla v vse tehnike, ki mi jih je kdorkoli od njih priporočil. Joga, aikido, kendo, potem hinduizem, transcedentalna meditacija in na koncu japonski zen.

Vsepovsod so nam obljubljali srečo, univerzalno ljubezen, moč duha preko materije (satori ali nirvana), ko bomo naprej dosegli stanje "prebujenja". Govorili so nam o zakonu karme, ki razlaga, da preizkušnje v našem življenju izvirajo iz slabih dejanj v naši preteklosti ali pa iz preteklega življenja.

Kajti ko umremo, bomo ponovno rojeni. Glede na svoje preteklo življenje bomo živeli v telesu bolj ali manj modre osebe ali pa v živalskem telesu.

Ker sem pred tem prestala boleče preizkušnje, mi je moj guru razložil, da sem bila v nekem od prejšnjih življenj zagotovo huda zločinka. Edini pripomoček, da bi prekinila ta začarani krog, je bila najhitrejša, najbolj radikalna, istočasno pa tudi najbolj boleča tehnika. Po dveh letih vaje mi je uspelo prakticirati zen tudi do 18 ur na dan. Bila sem že tako daleč, da sem bila pripravljena nekaj mesecev kasneje vstopiti v japonski zen-samostan.

Notranja muka, stiska, bolečina, trpljenje

Moj guru, ki je poznal celo mrežo medijev, vidcev, zdravnikov in drugih podobnih ljudi, me je posvetil v talente prerokovanja in zdravljenja. Menil je, da sem k temu nagnjena.

Tako sem odkrila svet okultizma in ezoterike in bila sem začudena, ko sem ugotovila, kako zelo so ti možje in žene, ki so imeli včasih neverjetne sposobnosti, notranje preplavljeni s strahom pred smrtjo. Te sposobnosti so si pridobili s pomočjo okultnih molitev in neredko tudi s posvetitvijo samih sebe satanu. Pogosto so svoje okultne igre skrivali za krščanskimi pojmi in v prostore, kjer so sprejemali bolnike, brez zadržkov postavljali kipe raznih svetnikov in Device Marije. Če so včasih ozdravili telo kakega bolnika, se je to zgodilo za ceno njegove duše.

Zgovorna nesreča

Nekega dne sem v avtobusu sedela takoj za voznikom. Neka stara gospa je nenadoma stopila na cesto in avtobus je zapeljal čeznjo. Tako so k njej pritekli pešci in potniki, da bi ji pomagali. Sama pa sem obsedela na svojem sedežu in se z vso močjo koncetrirala na gibanje moje prepone, tako kot sem se naučila, da se ne bi vznemirila. Toda ali ni bil mir, ki sem ga pridobila na ta način, popolnoma površinski in egocentričen? Mar nisem postajala popolnoma neobčutljiva za trpljenje drugih?

Po tem dogodku mi je postalo jasno, da sem bila na napačni poti.

Tereza