50 vprašanj |
Kaj je torej sreča?
|
Vsak hrepeni po tem, da bi bil srečen. Vse odločitve v življenju imajo za cilj lastno srečo. Pravo vprašanje je torej, če je ta sreča sploh možna in kako.
Če pogledamo sami vase, ali ne najdemo v sebi želje, da bi ljubezen dajali in jo sprejemali? Ali niso ljubezenske rane najbolj boleče? Pravo in trajajočo srečo najdemo edino in samo v ljubezni. Ni le golo osebno zadovoljevanje, temveč mnogo bolj svobodna podaritev bližnjemu.
To ne pomeni, da zabave, zadovoljstvo, veselje, materialne dobrine in družbeno življenje ne morejo prispevati k naši sreči. Cela vrsta stvari podarja našemu življenju kakovost. Toda same zase nas ne morejo zadovoljiti. Kar tvori našo srečo in naše veselje, je podaritev samega sebe in ljubezen, ki jo prejmemo od bližnjega.
Taka čudovita sreča ostaja kljub temu krhka, saj je podvržena človeškim mejam. Kako pogosto se zalotimo pri poskusu, da bi uveljavili svojo željo po sreči, lastnini in uspehu.
Naša potrošniška družba teži k temu, da bi beg v individualistično ravnanje še bolj okrepila. Nebogljeno iskanje sreče pogosto privede do konfliktov z drugimi in celo do razočaranj, četudi si tega ne upamo priznati.
Na drugi strani trčimo tudi pri pravi ljubezni na meje: veselje biti skupaj vendarle ni čisto popolno. Naše srce hrepeni po še večjem. Ustvarjeno je namreč za neskončno ljubezen in le ta neskončna ljubezen ga lahko izpolni. "Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi," pravi sveti Avguštin, ki je z vso močjo užival življenje, preden je postal kristjan.
Mnogi menijo, da bo prava, od Boga obljubljena sreča, prišla šele po smrti. Torej je potrebno čakati do tedaj? Dejansko pa se sreča, večno življenje v božji ljubezni, začenja že sedaj, v tem trenutku, ko se mu odprem in mu verjamem, ko mi pravi: "Dragocen si v mojih očeh in te ljubim!" Bog ni oddaljen od nas. Bog ni daleč od nas. Približal se nam je v Jezusu Kristusu, Emanuelu, postal je celo eden izmed nas. Z njim lahko vsa področja našega bivanja sprejmejo novo razsvetljenje: naša človeška ljubezen, naše delo, naši odnosi, umetnost, lepota stvarstva, na kratko - vse naše življenje, celo naše preizkušnje. Naše srce vstopi z veseljem v svojo dejansko razsežnost.
S Kristusom je božje kraljestvo že sredi med nami. To kraljestvo opisuje evangelist
Janez takole:
"Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. In zaslišal sem mogočen glas, ki je
prišel od prestola in rekel: "Glej, prebivališče Boga med ljudmi!" In prebival bo z
njimi, oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njim. In obrisal bo vse solze z
njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.
Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive
vode. Jaz mu bom Bog, on pa bo meni sin."
Človeško bitje je telesno bitje. Naj bo še tako snovno,
telo ni samo predmet,
temveč z njim izražamo svojo osebnost. Telesna govorica je svojevrstno izražanje.
Kako čudovita stvar in obenem znamenje! Ohranite globoko spoštovanje do vašega
telesa in do teles drugih! Naj bo vaše telo v službi vašega notranjega "jaz-a". Naj
bodo vse geste in vsi pogledi vedno odsev vaše duše. Obvladovanje telesa je odločilno za uskladitev spolnosti. Telesni odnos je bil vedno najmočnejša govorica za sporazumevanje z drugimi. In prav zato takšna govorica, ki se dotakne svete skrivnosti moškega in ženske, zahteva, da nikoli ne izražamo ljubezenskih gest pred dokončno in javno izraženo obljubo ob poroki. Veljate toliko, kolikor velja vaše srce. Vso zgodovino človeštva vodi težnja po tem, da bi ljubili in bili ljubljeni. Razcvet zdrave čustvenosti je v tem stoletju vse težji. Kakršne koli naj že bodo človeške navade, ima srce - simbol prijateljstva in ljubezni - tudi svoje norme, svojo etiko. Pri oblikovanju svoje osebnosti dajte prostor tudi srcu, kar ne pomeni, da ste pretirano čustveni ali sentimentalni. Ljubiti pomeni predvsem darovati se drugim. Srce je pri tem ključ za razumevanje življenja drugih. Ljubezen je popolnoma zavestna odločitev, da se drugim približamo, torej daleč od instinktivnega nagnjenja. Za resnično ljubezen se moramo odreči nekaterim stvarem, predvsem samim sebi in se brezpogojno darovati ter ljubiti do konca. Ta odpoved samemu sebi je naporna, obenem pa je vir ravnovesja in sreče. Pogosteje dvigajte pogled k Jezusu Kristusu! To je človek, ki je najbolj ljubil; popolnoma zavestno, prostovoljno in brezpogojno! Kontemplirajte Človeka - Boga, človeka s prebodenim srcem! Ne bojte se! Jezus ni prišel ljubezni obsodit, temveč jo je prišel osvobodit njene negotovosti in sprevrženosti. Pustite, da Jezus postane vaše zveličanje in vaša sreča. Popolnoma mu prepustite vaše življenje, da ga bo uresničil v vseh svojih razsežnostih in da bodo tako vsi vaši odnosi, dejavnosti, čustva, misli združene z Njim. S Kristusom priznajte Boga za vir in smoter vašega obstoja.
Janez Pavel II |