50 vprašanj

Pokop ali upepelitev?

Za prve kristjane je bilo vstajenje po smrti močno prisotna stvarnost. Naredili so vse, kar je bilo v človeških močeh, da so svoje mrtve pokopali. Če obiščemo katakombe v Rimu, smo presenečeni, ko vidimo, s kakšno skrbnostjo in kakšno vero so trupla pokopana.

"Pričakujem vstajenje mrtvih in večno življenje," molimo kristjani v veroizpovedi. Tako kot je Kristus vstal s telesom, bomo tudi mi vstali z našimi telesi.

Zaradi tega je bila upepelitev dolgo časa pojmovana kot izraz nevere v vstajenje. Danes Cerkev ne prepoveduje več religioznega žalnega obreda, če je upepelitev izbrana iz spoštljivega razloga. V nekaterih deželah in pod določenimi pogoji je celo nujna. Pri tem moramo paziti predvsem na to, da se s pepelom umrlega ravna s primernim spoštovanjem. Mora "počivati" na stalnem in "svetem" dostojnem mestu.

Združevanje vere in življenja daje tam, kjer je možno, kljub temu prednost pokopu. Ta jasneje izraža spoštovanje do telesa, ki pri krstu postane tempelj Svetega Duha in bo na sodni dan poklicano k vstajenju. S tem, ko se človek hrani z evharistijo - Gospodovim telesom - je našemu umrljivemu telesu obljubljena neumrljivost. Tako kot prvi kristjani tudi mi s pokopavanjem svojih umrlih izražamo, da čakamo na vstajenje.