50 vprašanj

Če evtanazija ni sprejemljiva, kako potem lajšati trpljenje neozdravljivo bolnega?

Obstaja še tretja pot med evtanazijo in zdravljenjem za vsako ceno. Temelji zanjo so bili položeni v Angliji pred štiridesetemi leti s t.i. bolniškim gibanjem za uboge in to gibanje temelji na tem, da bolnikove bolezni ne zdravijo, temveč blažijo trpljenje in bolečine.

Oznaka bolniško gibanje za uboge združuje različne pobude, katerih cilj ni podaljšati življenja - saj gre pri tem za bolnike v "zadnji fazi" - temveč izboljšati kakovost njihovega življenja. To pomeni predvsem to, da storimo vse, da bi bolniku olajšali bolečine. V 95 odstotkih vseh primerov je to mogoče s pomočjo pomirjeval.

To pomeni tudi, da je oskrba ustrezno prilagojena: bolnika nežno in skrbno umivamo, preležaninam se izognemo z vodnimi jogiji ali mehovi, usta splakujemo, da bi preprečili izsušitev ustnega neba, kar je pogost pojav zadnje faze, potrebno je dodatno dodajanje kisika in podobno.

Toda poleg lajšanja bolečin vključuje to gibanje tudi spremljanje bolnika. Bolniku pomaga lajšati psihično trpljenje pri umiranju. Spremljevalec pomaga družini in ostalim svojcem, ki so navzoči ob bolniku, da tako lahko zapustijo bolnikovo posteljo, kadar hočejo.

Pri tem je zelo pomembno, da znamo dobro poslušati, biti na razpolago in smo pripravljeni nadomestiti svojce. To delo opravljajo prostovoljci, ki jih je "izšolal" psiholog in jih tudi spremlja, da bi bili tako lahko na razpolago bolniku in njegovi družini.

Mnogo primerov dokazuje, da v trenutkih, ko je razburjenje na obeh straneh veliko, pogovor ni vedno enostaven. Navzočnost tretjega lahko bolniku pomaga, da morda svoje družine preveč ne vznemiri, kadar govori o svojih težavah. Prav tako lahko spremljevalec svojcem pomaga s tem, da jim ni potrebno biti neprestano ob bolniku, kar lahko sčasoma postane vedno bolj utrujajoče.

Neki prostovoljec razlaga, da je spremljal starejšega moškega, ki je ostal nekega dne skoraj brez zavesti. Skupaj z bolnikovo ženo se je približeval bolnikovi postelji. Žena ni vedela, če je njen mož pri zavesti ali ne. Kot zadnji dokaz svoje ljubezni mu je želela opisati, kako bo njeno življenje izgledalo po njegovem slovesu: da bo šla domov in skrbela za vnuke itd. Ta dolg monolog je omogočila navzočnost prostovoljnega pomočnika, kar se brez dvoma ne bi zgodilo, če bi sedela ob negibnem telesu sama. Vsakemu bolniku je ponujeno, da dobi podatke o zdravnikovi diagnozi, če sam tako želi. Pacient ima pravico, da točno ve, v kakšnem stanju je. Z gotovostjo lahko rečemo, da je večina bolnikov, ki so prosili za evtanazijo, to odločitev preklicala, ko se je začela zdravstvena oskrba in s tem zmanjšalo njihovo telesno in duševno trpljenje. Najvišje načelo pri vseh teh ukrepih je dati osebi možnost, da živi svoje življenje do konca in poseči vmes le z namenom, da bi umirajočemu pomagali, da bi se čimbolj mirno soočil s smrtjo. Spremljanje umirajočih je za kristjane konkretna priprava, da v miru in predanosti vrnejo svoje življenje v božje roke in končno iz lastne smrti naredijo zadnje zavestno življenjsko dejanje.