50 vprašanj

Ali sme zdravnik, medicinska sestra, sorodnik pospešiti smrt bolnika, ki je v komi ali v brezupnem stanju?

Kdo more vedeti, kaj se dogaja v trpečem človeku, v skrivnosti njegovega srca? Kdo si upa reči, da ta človek ne sme več živeti?

Za kristjane je to morda zadnji trenutek srečanja, odpuščanja, darovanja, ljubezni...

Toda vsak človek, naj bo veren ali neveren, mora brezpogojno spoštovati življenje in skrivnost človeškega bitja. Kakšne človekove pravice pa še ostanejo, če si sami izmislimo takšne in drugačne razloge, da prekinemo življenje in odločimo, da življenje nima več vrednosti?

Evtanazija je dejanje, s katerim hoté in neposredno usmrtimo nekega bolnika (predvsem z injekcijo smrtnih odmerkov različnih proizvodov). To je zavestni umor, zločin. Zdravnik je poklican, da lajša trpljenje svojemu bolniku, kolikor je to v njegovi moči. Zaprisegel je, da bo služil življenju; v nobenem primeru in tudi ne pod kakršnim koli pritiskom ne sme ogroziti bolnikovega življenja.

Drugo pa je, ali naj se za vsako ceno podaljšuje življenje z uporabo neustreznih sredstev (glede na starost, upanje na okrevanje...)? Zdrav čut naj presodi, kaj je bolj koristno za osebo v njenem stanju. Včasih se je treba odpovedati dejanju, ki bi nas z znanstvenega vidika osebno zadovoljilo, pri tem pa bi pozabili na dobro bolnika. To zahteva resnično sposobnost odločanja in tudi ponižnost. V tej smeri gredo tako imenovane začasno olajševalne nege.

Ni se lahko približati skrivnosti smrti. Ali ni rešitev v iskanju upanja, s katerim bi kljubovali lastnemu strahu?