Že nekaj mesecev me muči tesnoba, dvomi, občutek krivde, malodušnost in temu sem se poskušal upirati z obujanjem vere. Toda bilo je težko in začenjati sem moral vedno znova.

Nekega dne sem se med molitvijo Bogu pritoževal zaradi svoje tesnobe. Nenadoma me je spreletela misel: "Namesto da stokam in se zaradi tega zapiram vase, bi bilo bolje, da to darujem Gospodu za rešitev duš!"

Preprosto mi ni ostalo drugega, kot da poskusim. Storil sem tako in bilo je zelo učinkovito. Vedno, ko sem začel dvomiti ali sem dobil občutek krivde, sem enostavno rekel: "Gospod, ta občutek krivde, ta dvom ti darujem za rešitev duš," in v trenutku je občutek krivde ali dvoma izginil.

Ta izkušnja mi je dala pogum, da sem isto zdravilo uporabljal proti skušnjavam, ki me nadlegujejo ali celo v žalosti in ponižanju, ki spremljata vsak padec. Učinek je bil isti. Komaj sem izrekel: "Gospod, za rešitev duš ti darujem to skušnjavo ali ponižanje, ki sem ga občutil po grehu," že sem čutil v sebi osvoboditev, kakor če bi vdihnil kisik.

Franci

Ljubezen ima prednost

Jaz Gospodu ne rečem: "Darujem ti svoje trpljenje," temveč se združim z Njim, združim se s Kristusovo daritvijo ljubezni na križu. On je daroval ljubezen, ne trpljenje. "Podariti svoje trpljenje" v krščanski govorici lahko pomeni eno samo stvar: spremeniti ga v ljubezen, narediti iz krika bolečine krik ljubezni, iz trpečega življenja, življenje ljubezni.

Ljubezen je tisto, kar podarjamo. Ko me doleti trpljenje, v kakršnikoli obliki že, predvsem smrtna tesnoba, lahko ob pogledu na križ rečem samo še to: "S teboj se želim združiti; vem, da me ljubiš, vem, da me ne boš zapustil. Daj, da bom v upanju prenašal svojo preizkušnjo."

mgr. Decourtay
lyonski nadškof (obolel za rakom)

(iz knjige André Seve, "22 pogovorov z Mgr. Decourtayem")