50 vprašanj

Če je Bog dober, zakaj obstaja trpljenje?

Vsak človek se nekega dne v življenju sooči s trajnim trpljenjem ali pa ga odkrije v bližnji okolici. Tedaj se pojavi razpoka. Vse se sesuje. Na dan privre vprašanje: zakaj, in predvsem: zakaj jaz. Kaj sem storil slabega? To je zlom ali upor, ki nas lahko obrne od Boga.

Ta reakcija je popolnoma človeška in običajna. Človek ni ustvarjen za trpljenje. Po prekinitvi življenjskega udobja in po razpoki, ki jo ta povzroči v srcu, človek odkrije notranjo željo po sreči, ki prebiva v vsakem.

V bistvu se trpljenje dotakne najgloblje skrivnosti našega bitja in nas spomni na srečo, za katero smo ustvarjeni in ki nam je odvzeta. Trpljenje se razodeva kot nekaj, kar manjka.

Prav zato trpljenja ne moremo spontano sprejeti, kajti v sebi je nesprejemljivo. Vzbuja nam strah, zato ga zavračamo. Ustvarjeni smo namreč za življenje. Hkrati pa nas nekaj vodi naprej od strahu, v plahost, v neke vrste spoštovanje in še globlje do sočutja. Trpljenje, moje in tvoje, se dotika te skrivnosti, ki mi je tako blizu, ker je moja in me hkrati tako presega: skrivnost človeka, skrivnost zla in njegovih korenin, ki se pogrezajo v zgodovino in v človeško dušo.

Bogu, Stvarniku in Gospodu, zastavljamo vprašanje: Zakaj? Skušnjava, da za avtorja vsega zla osumimo Boga, je velika. "Če bi bil Bog dober, bi tega ne dopustil, ne bi tako deloval..." Pravzaprav se to dogaja že od izvirnega greha (Glej vprašanje 31.). Bog se ni spremenil. Spremenili smo se ljudje.

Morda pa bomo kaj odkrili pri Njem, ki nas je rešil zla: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil. Učite se od mene in našli boste spokojnost svojim dušam." (Mt 11, 28-29) To so besede Jezusa Kristusa, o katerem pravi Sveto pismo: "On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine." (Iz 53,4) On, ki je bil krivično obsojen na smrt, da bi "po njegovih ranah ozdraveli." (Iz 53,5)

Kaj nam kaže njegovo življenje in kaj o njem poroča evangelij? Ne prihaja k nam Bog - sodnik, temveč ponižni Bog, "trpeči služabnik", ki je popolnoma prevzel nase človeško pogojenost s trpljenjem, da bi nas potolažil in nam ga pomagal nositi.

"Bog ni prišel, da bi nam odvzel trpljenje, ni prišel, da bi nam ga razložil, temveč je prišel, da bi ga napolnil s svojo navzočnostjo," pravi Paul Claudel. In to do njegovih globin.

Kristus gre še dlje: za naše odrešenje daruje svoje trpljenje in svojemu trpljenju pridružuje naše trpljenje in s tem odpira življenjsko pot. Vabi nas, da vstopimo v njegovo šolo. Osemnajstletno dekle, sladkorna bolnica, takole pravi: "Jezus nas ljubi in ne dopusti, da bi bili obremenjeni s pretežkim življenjem. Zaupa nam in nas potrebuje pri svojem poslanstvu: privesti vse ljudi k Očetu. Kakšno veselje, da sodelujemo pri poslanstvu, ki ga vodi Bog!"