50 vprašanj
invalidnega človeka?
Kaj lahko prinese svetu?
50 vprašanj |
Kakšen smisel ima življenje invalidnega človeka? Kaj lahko prinese svetu? |
Če življenje presojamo po merilih učinkovitosti, produktivnosti, ekonomičnosti, se bo družba logično usmerila k temu, da invalidne ljudi odstrani, saj niso samo nedonosni, temveč tudi veliko stanejo, ker potrebujejo veliko nege.
Vendar lahko dokažemo, da mnogi med njimi prinašajo svetu svojevrstno bogastvo:
preprostost, resnico, pristnost, zmožnost, da vzpostavijo stik z drugim, preprosto
vero, ki je pogosto nalezljiva. Tudi če gre za zelo ranjenega človeka, ostane vedno
edinstvena oseba, ki želi ljubiti in biti ljubljena.
Kristjani tudi verujemo, da je ta oseba ustvarjena po božji podobi, poklicana, da
bo nekoč deležna njegove slave, v kateri že sedaj z veseljem prebiva.
Pred izbiro smo: ali bomo vzpodbujali človeško družbo, ki teži k odstranitvi
slabotnih ali pa bomo ustvarjali svet občestvenosti, kjer ima vsak svoje mesto, je
nenadomestljiv dar.
Nebogljen in majhen otrok prebuja, kar je najboljšega v nas in nas kliče k
ljubezni in podaritvi. Pred invalidom in našimi reakcijami do njega pa se spomnimo:
"Toliko veljamo, kolikor velja naše srce."
| Pričevanje
Stara sem 48 let, zaradi nepazljivosti babice že od rojstva hemiplegik. Na srečo pa mi invalidnost ni preprečila, da ne bi ljubila življenja, se normalno izobraževala in bila aktivna. Tudi me ni bilo strah skočiti na avtobus, da bi pravočasno prišla v šolo, čeprav mi moje stanje tega ni dovoljevalo. Toda v dnu srca sem čutila sovraštvo do osebe, ki je bila kriva moje invalidnosti. V sebi sem odkrila klic k redovnemu življenju in leta 1970 sem vstopila k vizitatinkam. Leto pozneje so mi morali odrezati bolno nogo. Premagati sem morala novo težavo. Moj odpor do babice je naraščal. Trenutno ne morem več nositi proteze. Invalidnost napreduje in priklenjena sem na invalidski voziček. Vendar je Bog najmočnejši! Pred nekaj meseci sem tej osebi odpustila, ko sem v dveh člankih iz revije "On živi" brala o ponižnosti in o njej premišljevala. Od takrat se mi zdi življenje, kakršno pač je, čudovito in v sebi okušam neskaljen mir. Sprašujem se, če bi brez invalidnosti lahko izkusila takšno Božjo bližino. Da, življenje, kakor je lahko včasih težko, je vsekakor vredno živeti in vabim vas na svoj stoti rojstni dan, saj umiram od želje, da bi ga praznovala!
|