Vse mi je bilo odveč

Pri osemnajstih letih sem si želel smrti. Bil sem izmučen, gnusil sem se sam sebi, bil sem duševno popolnoma na tleh in brez volje. Imel sem občutek, da peham suho listje, ki se ga je toliko nagrmadilo, da nisem mogel dalje.

Želel pa sem umreti brez trpljenja. Na misel mi je prišel cianid, ker sem mislil, da deluje hitro in ne povzroča bolečin. Kako naj pridem do cianida, ne da bi vzbudil pozornost? Kjer sem živel, je bilo to zelo težko. Zato sem se odločil, da ga bom sam proizvedel s pomočjo znanja kemije, ki sem si ga pridobil v šoli.

Nekega februarskega dopoldneva, ko sem bil sam v hiši, sem izkoristil ugodno priložnost. Namestil sem se v kopalnici in se lotil dela, da bi naredil potrebno substanco. Reakcijo bi morala sprožiti iskra, toda poskus je spodletel.

Bil sem v takšnem stanju, da sem hotel odločno narediti konec. Nameraval sem stopiti v kuhinjo in odpreti plin. To bi bilo bolj učinkovito, tudi če bi bilo bolj nevarno za druge.

Tedaj pa je nekdo pozvonil pri vhodnih vratih. Brez dvoma pismonoša? Če ne odprem, bo pozvonil pri sosedi, ki pri nas pospravlja. Prinesla bo paket in začela čistiti in mi prekrižala načrt.

Zato sem šel odpret. Tisto zimo je bilo izredno mrzlo: prejšnjo noč se je termometer spustil na 25 stopinj C pod ničlo. Pred vrati je stal berač. Noč je preživel zunaj. Ljudje so ga napotili k nam, ker je moja mati skrbela za uboge v župniji.

Mame ni bilo doma. Kaj sedaj? Hotel sem ga hitro odsloviti in se vrniti k svojemu načrtu, vendar sem omahoval. Ves je trepetal, roke je imel modre od mraza... Tako sem bil zmeden, da so mi prišle na misel besede: povabi tega človeka v hišo in mu ponudi vročo kavo. Dolgo je ostal v hiši, morda dve uri, preden se je ogrel, da je lahko potem nekaj popil in pojedel.

Prosil me je za malo denarja. Ponujeno mu je bilo namreč delo, a si s svojimi dolgimi lasmi in ščetinasto brado ni upal na razgovor, zato je hotel najprej k frizerju.

Dal sem mu, kar mi je ostalo od žepnine. In ko je odšel, sem iz družinske denarnice vzel toliko, da sem lahko šel v kino z namenom, da bi mislil na kaj drugega.

Čutil sem, da me je Gospod že rešil s tem, ko mi je poslal na pot bednejšega od mene.

Peter

Poskus samomora

Ime mi je Kristina, stara sem osemnajst let in živim pri stari mami. Dolgo časa sem se družila s tolpo dvajsetletnih fantov iz predmestja. Med njimi sem bila edino dekle. Alkohol in sprijenost...

V začetku novembra me je oče enega teh fantov hotel posiliti. Sama sebi sem se zdela tako odvratna, da sem si dva dni zatem prerezala žile v zapestju, a poskus samomora je spodletel. Potem sem s svojo zunanjostjo opozarjala na svoje stanje: oblečena v črno, pretirano našminkana, napol pobrita. In obsedli sta me nasilje in napadalnost.

December: drugi poskus samomora, tokrat z uspavalnimi sredstvi. Ponoven neuspeh. Kljub temu sem prekinila s tolpo fantov. Februarja 1990 sem med prepirom udarila staro mamo. Poskusila sem narediti samomor, tako da sem si prerezala žile na obeh podlahteh s steklenično črepinjo. Znova mi je spodletelo (toda z "lepimi" brazgotinami!).

Od marca dalje sem si redno zarezovala roko ali telo, vonjala lepilo ali eter, kadila "travo", se omamljala z uspavali ali včasih z alkoholom. Počasi mi je postalo zabavno, da sem se stalno rezala.

Avgusta 1990 sem prišla na Forum mladih v Paray-le-Monial. Daleč od tega, da bi tam molila! Vendar sem se dan za dnem počutila bolj mirno.

Tretji dan Foruma, 11. avgusta, se je vse obrnilo na glavo. Med mašo je duhovnik izrekel besedo vednosti. Že pri prvi besedi so me zalile solze: "Mlado šestnajstletno dekle je to leto trikrat poskusilo narediti samomor (...). Gospod jo ozdravlja od teh mračnih in samomorilskih misli. Vabi jo k življenju..."

V srcu sem čutila resnični ogenj, podoben tistemu, ko nekoga ljubimo. Zdelo se mi je, da je nekdo na mojo levo roko položil svojo. Imela sem občutek, da sem bila popolnoma izpraznjena in na novo napolnjena z ognjem, z neizmernim veseljem. Vzljubila sem življenje, znova sem ga odkrila.

Čez noč sem prenehala z drogo, z zarezovanjem, z britjem las in z vsem poniževanjem in samouničevanjem. Začela sem se oblačiti v obleke različnih barv. Morala sem se spoprijeti z nekaj krizami, ki so bile posledica prenehanja jemanja drog, in s pobitostjo, toda molitev mi je bila vedno v veliko oporo. Ob sredah zahajam v molitveno skupino. Našla sem zanesljivo in močno ljubezen, ki je Jezus(ova). Želela bi ga oznanjati vsemu svetu, posebno mladim, ki so osamljeni in se zatekajo v kriminal: Da, Jezus živi in nas ljubi!

Kristina