Običajno je kondom predstavljen kot edino zaščitno sredstvo pred AIDS-em. Zaradi nemoči medicine danes mlademu človeku predlagajo le delno zanesljiva sredstva. Ali jih s tem vodijo v tveganje? Ali ni tako pojmovana ljubezen, ki jo podpirajo nekatere kampanje, omejena? Ali gre res za podaritev drugemu v zaupanju in zvestobi?

Okužena z AIDS-em

Miha in Janez, stara sta 26 in 28 let. Ali nam lahko povesta, kako sta postala seropozitivna?

Miha: Moja življenjska pot je bila zelo neurejena. Mislim, da se je vse začelo pri šestnajstih letih. Potem, ko sem se odselil od doma, sem bil nenadoma odrezan od vsega: od prijateljev, dejavnosti itd. Začel sem izgubljati voljo do vsega. Odnosi s starši so postajali vse težji. Popolnoma sem se zaprl vase. Zapustil sem dom in odšel v Pariz. Začel sem zahajati v bare, savne... Naletel sem na homoseksualce in se prepustil toku...

Janez: Tudi jaz sem nenadoma zapustil svoje domače in se zaposlil na neki smučarski postaji. Tam sem se srečal z dekletom, ki je živela v Parizu. Začela sva živeti skupaj.
Toda bil sem tip človeka, ki je hotel o življenju vedeti vse. Že pred časom sem na Azurni obali srečal transvestite, s katerimi sem preživel nekaj večerov. Pogovarjali smo se in kadili. Nato smo se nekega dne intimno zbližali. Ko sem prišel v Pariz, sem začel zahajati v nočne lokale. Ker sem vedno hotel iti dalje kot drugi, sem se nekega večera znašel v pariškem parku Bulonjski gozd. Bil sem napol vinjen. Transvestiti so mi predlagali, naj grem z njimi v stanovanje. Mislim, da sem se takrat okužil.

Kako sta reagirala, ko sta to odkrila?

Miha: Zame je bil to strahoten šok. Že prej sem dolgo časa čutil, da bi moral spremeniti življenje, vendar sem se popolnoma zanemaril. Mislil sem namreč, da sem svoboden, če lahko naredim vse, kar hočem. Takrat sem ugotovil, da me bo ta domnevna svoboda privedla v smrt.

Janez: Na srečo me ima prijateljica res rada in se nisva razšla. Toda popolnoma sem se zaprl vase. Po cele ure sem bil doma, ne da bi kaj delal. V zdravniški čakalnici sem naletel na letak centra za okužene z AIDS-om Tiberjad, na katerem je pisalo: "Samo potrkaj na vrata." In tako sem prišel tja.

Oba sta znova našla vero. Kako gledata na svojo preteklost?

Miha: Vem, kaj me je pripeljalo do tega: osamljenost in napuh. Iskal pa sem pravzaprav ljubezen. Toda šel sem k slabemu izviru. Zaradi rane iz svoje nežne mladosti sem se zaprl vase. Iskal sem ljubezen in se je hkrati strašno bal.

Običajno je kondom predstavljen kot edino zaščitno sredstvo pred AIDS-om. Zaradi nemoči medicine danes mlademu človeku predlagajo le delno zanesljiva sredstva. Ali jih s tem vodijo v tveganje? Ali ni tako pojmovana ljubezen, ki jo podpirajo nekatere kampanje, omejena? Ali gre res za podaritev drugemu v zaupanju in zvestobi?

Kakšno zvezo ima s tem napuh?

Janez: Napuh človeka popolnoma zapre vase. Sedaj ugotavljam, da nisem nikoli govoril o svojem problemu, ker sem menil, da se bodo drugi norčevali iz mene. Zato sem vse obdržal zase. Mladim bi svetoval, naj omalovažujejo predvsem svoj ponos in naj ne nosijo vsega sami, naj ne poskušajo spremeniti sveta. To je utvara. Svoj napuh je treba vreči čez ramo!

In kaj bi rekla mladim, ki jim ponujajo na primer droge?

Janez: Droga in alkohol je ista stvar. Jaz sem začel kaditi travo pri štirinajstih letih in če dobro premislim, ugotavljam, da sem takrat začel popuščati v šoli. Ves teden sem mislil samo na vikend, ko bom spet kadil in pil. To mi je namreč prinašalo ugodje, razvedrilo. Vendar je to slabo razvedrilo. Tvoji problemi, tvoje življenje se zato ne premaknejo niti za milimeter!

Miha: Moja droga je bila spolnost. To je zares droga. Ves teden sem mislil samo na večer, ko se bom "razelektril" in sem živel le za to. Vedel sem, da je to zame slabo, vendar se nisem mogel obvladati. Kakor je malo prej rekel Janez, je potrebno spregovoriti, ko te kaj takega spravlja v skušnjavo in poiskati nekoga, ki mu zaupaš in mu vse poveš - starši, prijatelj, profesor. Ne sramuj se, takšen pač si! Kajti če si sam, se je nemogoče upirati.

In kljub vsemu človek občuti, da je položaj brezizhoden?

Miha: Da, prav dobro se zavedaš, da se potapljaš v vodnjak. Želel sem si smrti, vendar sem šel naprej, kajti končno je bilo treba vztrajati do konca.

Tudi če je bil ta konec smrt?

Miha: Točno, kajti to je bila smrt. Razkrivala se je kot edina rešitev, kajti sam se ne moreš več dvigniti.

In kaj mislita o homoseksualnosti?

Miha: Zase sedaj lahko rečem, da me je uničila. Je to reakcija na nevarnost, ki mi grozi? Ne vem.

Misliš, da lahko homoseksualec spremeni svoje nagnjenje?

Miha: Da, in upravičeno mislim, da bi imel veliko večjo potrebo ljubiti dekle z vsem srcem. Še več, ko sem izvedel, da sem seropozitiven, je bilo najbolj boleče spoznanje, da morda ne bom nikoli imel otrok...

Janez: Zase lahko rečem, da so mi homoseksualne izkušnje na čustvenem področju vedno prinašale razočaranje. Zadnjikrat, tisti večer v Bulonjskem gozdu, sem upal, da bo odnos s transvestitom tudi priložnost za pogovor, za vzpostavitev odnosa. Toda po dejanju je takoj odšel. Ostal sem popolnoma sam. To je res simptomatično: vse storiš, da bi razbil samoto in vedno si enako sam. In ko začneš delati neumnosti, jih delaš vedno več, ker se čutiš vedno bolj osamljenega.

Povejta nam, kaj se je z vajinim spreobrnenjem spremenilo?

Janez: Vse. Prevzela me je božična maša. Od tistega trenutka se je v moji glavi vse sprostilo. Na bolniški postelji v bolnišnici sem pri telesni temperaturi štiridesetih stopinj pisal mami pismo, polno ljubezni. Takoj sta prišla z očetom na obisk. Spravili smo se. Sedaj imam novo željo, da bi ju bolj spoznal! Še nekaj: že od desetega leta sem si grizel nohte, tako sem bil nervozen. Tri mesece pa tega ne počenjam več!

Miha: Tudi jaz sem se spremenil. Prej sem bil trd, napadalen, za druge se sploh nisem zanimal. Sedaj pa jih želim spoznati in jih vzljubiti takšne, kakršni so, tudi z njihovimi napakami. Nato sem se odločil, da bom obiskoval bolnike z AIDS-om v bolnišnici. Za to zelo potrebujem Kristusa, da bi nanj preložil svoj strah in tesnobo, ko si govorim: "Takšen bom tudi jaz..." Čutim potrebo, da bi neprestano molil. Če ne molim, znova počenjam neumnosti.

In kako sedaj vidita svoje življenje?

Miha: Zelo preprosto: vem, da je moja edina rešitev Ljubezen. Samo z vero v Ljubezen bom imel pogum živeti. Včasih si rečem, da morda ne bom več zbolel, da bodo čez pet ali šest let iznašli zdravilo in da lahko že sedaj uredim svoje življenje. Nič ni gotovo, vendar molim za to.

Janez: Bolna sva, morda bova kmalu umrla. Lahko pa rečem, da sva zelo srečna, ker živiva in to se nama je prvikrat zgodilo!