50 vprašanj

Zakaj katoliška Cerkev podpira nekatere zahteve, ki nasprotujejo mnenju drugih?

Srečujemo ljudi, ki se pogosto norčujejo iz Cerkve in se razburjajo, ker ne odobrava splava, kontracepcije ali "oploditve v epruveti".

Ali ne gre pravzaprav za to, da ko v sebi dvomimo in nismo povsem prepričani, da je dejanje, ki ga nameravamo storiti - ali smo ga storili - pravilno; za vsako ceno iščemo potrditev, uradno opravičenje, ki nas bi osvobodilo notranjega očitka? Tako belgijski kralj zaradi svoje vesti ni podpisal zakona o splavu. Nekateri belgijski poslanci in politiki so zagnali neverjeten hrup, kajti po njihovem mnenju kralj ne bi smel ugovarjati, temveč bi moral podpisovati zakone kot avtomat. Zakaj so ti ljudje postali hladnokrvni pred tem izredno pogumnim dejanjem? Ne samo, ker so hoteli uzakoniti splav, temveč tudi zato, ker niso mogli prenesti, da si nekdo upa reči, da to ni "dobro". Nasprotno je pred 400 leti angleški kralj Henrik VIII. uspel dobiti od vseh lordov in poslancev in celo od vseh škofov v deželi soglasje za svojo ločitev s Katarino d'Aragon. Le en škof, John Fisher, in samo en laik, Thomas More, kraljevi kancler, se z njim nista strinjala. Ta dva glasova sta povzročila, da Henrik VIII. ni mogel spati, zato je Johna Fisherja in Thomasa Mora usmrtil.

Danes Janeza Pavla II. in škofov ne obsojamo na smrt, kadar govorijo po vesti, pač pa se zadovoljimo s tem, da jih sramotimo. Njihova mnenja so za mnoge tako nesprejemljiva, kot so bila mnenja Johna Fisherja in Thomasa Mora.

Cerkev ščiti vest. Pričuje do mučeništva, da je človek več vreden kot tisto, kar ga mika storiti.

Cerkev nam predlaga tisto, kar je učil Kristus.

V svetu se izogibamo neposrednemu napadu na Kristusa in zato Cerkvi raje očitamo njena stališča. Na primer: "S kakšno pravico Cerkev prepoveduje ločitev?"

Cerkev nas spomni na tisto, kar je rekel Jezus v evangeliju: "Vsak kdor odslovi svojo ženo in se oženi z drugo, prešuštvuje..." (Lk 16,18)

Jezus je tudi rekel: "Svetilka telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko bolno, bo v temi vse tvoje telo. Kako velika bo tema, če luč, ki je v tebi, postane tema!" (Mt 6,22)

Če Cerkev ne bo pričevala za luč, ki je Kristus, kdo bo našel luč?

Jezus je zelo strog do tistih, ki prirejajo nravne zahteve na svoj način in poskušajo prebarvati zlo v dobro: "Kdor pohujša enega teh malih, ki verujejo vame, je zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje" (Mr 9,42).

Cerkev ne obsoja. V Kristusovem imenu odpušča.

Moti se, kdor misli in govori, da Cerkev obsoja. V povezanosti s Kristusom daje luč, pa naj stane, kar hoče. Tistemu pa, ki je storil nekaj slabega, odgovarja z Jezusom: "Jaz te ne bom obsodil. Pojdi in ne greši več." Duhovnik daje v zakramentu sprave Božje odpuščanje.

Cerkev pove, da je splav slabo dejanje. Odpušča pa tistim, ki so ga storili. Če v Boga ne verujemo več, za nas možnost odpuščanja ne obstaja. Prav v tem je problem naše dobe, ki je brez Boga, brez usmiljenja. Pred očitki vesti hočemo ubežati tako, da si želimo vse pozabiti - se pravi, da dejanje potlačimo v sebi z vsemi posledicami ali pa zlo poimenujemo za dobro.

Zakaj ne bi raje s Cerkvijo izrekli besed 51. psalma: "Čisto srce, o Bog, mi ustvari! Daj mi slišati radost in veselje, obrni svoj obraz od mojih grehov in vse moje krivde izbriši!"