50 vprašanj: Samozadovoljevanje

Samozadovoljevanje

PRVA PAST: Prvo izkušnjo pogojujejo različni vzroki: bodisi radovednost ali nenadno odkritje svoje seksualnosti v družbi prijateljev ali preko televizije, lahko pa je posledica osamljenosti ali čustveno nadomestilo. Toda telesni užitek, ki je s tem povezan, hitro privede do tega, da se začeto dejanje ponovi in pomnoži in preide v navado in prav v tem je nevarnost. Kajti bolj ko se človek potaplja, težje se iz tega reši. Težko, vendar ne nemogoče. "Vedi, da si pri reševanju tega problema svoboden, zato ga lahko rešiš," je rekel oče svojemu šestnajstletnemu sinu in mu s tem veliko pomagal. Predvsem je treba razlikovati med spolnim dejanjem, do katerega pride spontano ali v polsnu, in med pravim samozadovoljevanjem, ki je zavestno in premišljeno dejanje.

DRUGA PAST: Govori se, da je samozadovoljevanje nekaj normalnega, neškodljivega in naj bi bila celo koristna izkušnja, dobra za telesno in duševno ravnovesje. Vidimo pa, da je prav nasprotno. Vsakokrat, ko uporabim svoje telo na način, ki ni v skladu s tem, za kar je bilo ustvarjeno, storim nekaj proti sebi. To dejanje, četudi prinaša neposredni užitek, človeka potre, ker ga zapira vase in izloči od drugih. Počasi se zapleta v nek začaran krog z občutki krivde, zaradi česar se še težje odpre drugim in resnični ljubezni. Ta krivda oslabi tudi voljo in vzame upanje.

Toda upanje ostaja. Lahko se znebimo starih navad. Prvi korak je v tem, da verjamemo, da smo gospodarji svoje spolnosti; če že nismo vedno gospodarji svojih predstav, pa lahko obvladujemo svoja dejanja. Tu pa se lahko začne samovzgoja, ki vključuje prevzgojo. Budnost oči in srca, povezana z odpuščanjem, nam postopoma lahko pomaga utrditi voljo in upanje (primerjaj vprašanje 32). Sčasoma bomo dosegli higieno življenja in sposobnost darovanja samega sebe v služenju drugim. Prevzgoja je življenjska pot, ki bo iz nas naredila pokončne, očiščene moške in ženske, ki so pripravljeni ljubiti.

Pričevanje

Vpet v spone samozadostnosti

V puberteti sem odkril samozadovoljevanje, ki me je kot nenasiten užitek popolnoma obsedlo. Vedel sem, da je to nravno slabo, vendar sem se ga lahko vzdržal kvečjemu tri dni zaporedoma. Občutek krivde me je tako preganjal, da sem si na vse mogoče načine prizadeval, da bi se tega rešil, vendar brez uspeha. Tudi po poroki se ni veliko spremenilo.

Po daljšem obdobju, ko sem se na odločilen način srečal z Gospodom, sem si ponovno želel, da bi se rešil te grde razvade. Toda moja prizadevanja so bila tudi tokrat neuspešna. Na psihoterapiji, za katero sem se odločil, so me spodbujali, naj živim svojo spolnost, kakršna je bila, ne da bi si zaradi tega razbijal glave. V srcu pa sem čutil, da me usmerjenost v užitek samozadovoljevanja odvrača od drugih in od Boga in me potiska v neke vrste samozadostnosti, ki mi ni bila v zadoščenje.
Prosil sem Gospoda, naj mi pomaga. Zdelo se mi je, da mi je Bog odgovoril, da nisem suženj. Prosil sem ga, naj mi to pokaže in me za več mesecev osvobodi moje zavezanosti. In res sem bil osvobojen samozadovoljevanja in brez posebnega napora sem zdržal šest mesecev.

Bil sem presrečen. Toda grešna navada se je začela vračati in počasi sem se znašel v prejšnjem stanju. Pozabil sem namreč, da mi je bila šestmesečna osvoboditev dana kot znamenje in da moja slabost ni suženjstvo.

Ko sem se tega spomnil, sem se zavedel, da se svoje slabosti lahko rešim z božjo pomočjo. V vsaki skušnjavi sem začel moliti. To je bil pravi boj. In Gospod me je osvobodil.

Od tega je preteklo deset let. Zahvaljujem se Gospodu, da me je rešil samozadovoljevanja in mi s tem pomagal napredovati v ljubezni.

Karel