50 vprašanj

Kaj je izvirni greh? ?

Bog je ustvaril moža in ženo po svoji podobi, da bi bila kot božja otroka popolnoma srečna v svoji človeški bíti, da bi torej mogla biti deležna intimnega življenja z Bogom in se uresničiti po nesebičnem darovanju samega sebe. Tako se je začelo njuno življenje.

Žal pa se je razvilo v tragedijo. Človek, ki ga je zapeljal hudi duh, je podvomil v Božjo besedo. Odločil se je, da ne bo od nikogar več odvisen in da bo sam sebi luč. Sam bo odločal, kaj je dobro in kaj slabo. Človek se je zavestno obrnil od Boga in s tem prekinil vir Ljubezni. To imenujemo izvirni greh. Bog to človekovo odločitev spoštuje. Prekinitev odnosa z Bogom, ki so jo povzročili prvi starši, se še danes odraža v vsakem človeku in je nepopravljiva.
Prekinitev odnosa z Bogom ima različne posledice:

Izguba otroškega odnosa z Bogom. Prvič je človeka pred Bogom strah in sram. Skrije se : "Tvoj glas sem slišal v vrtu; zbal sem se" (1 Mz 3,10). Človek se oddalji od Boga in misli, da je Bog tisti, ki se je oddaljil.
Notranja harmonija je porušena. Vest in razum sta zatemnjena, zato ju človek ne zna več smiselno uporabljati. Tudi volja, ki je orodje svobode, je oslabljena. "Ne delam namreč dobrega, kar hočem, ampak hudo, česar nočem," ugotavlja sveti Pavel. Volja se torej ni sposobna odločno uveljaviti in dopusti, da nad njo gospodujejo različne strasti, da jo hromi občutek krivde ter opušča to, kar bi morala storiti. To pa pogosto ovira razvoj svobode in v človeku povzroči notranjo razdvojenost.
Porušeni odnosi. Človekova odločitev, da bo odvisen samo od samega sebe, da bo živel zase in ne več za drugega, se odraža v vseh njegovih odnosih: obtožuje drugega (če me kaj doleti, so za to krivi drugi). Sočlovek postane tekmec, ki me ogroža. Torej mu ne zaupam več in se ga bojim. Zato ga napadam in mu hočem gospodovati, ali pa zbežim. Ali pa ga želim imeti za predmet svojih užitkov. Nočemo biti več odvisni od drugega in ker ne moremo sprejeti različnosti, hočemo, da bi drugi postali nam enaki, torej zahtevamo enakost, ki bi odpravila razlike. Vse to pa ne poteši potrebe po ljubezni in želje po darovanju samega sebe, kar je zapisano v globini človeškega bitja. Tako človek živi boleče notranje protislovje pred samim seboj, pred Bogom in drugimi ljudmi. Ali nismo to resničnost že vsi na nek način izkusili?
Skaljen je tudi odnos z ustvarjenim svetom. Stvarstvo je postalo človeku tuje in sovražno. Ta, ki mu je bilo naročeno, naj si podvrže zemljo in na njej zagospoduje nad vsemi bitji, je to naročilo zlorabil in naravo izkoristil v svoje namene.

Toda Bog človeka in stvarstva ni pustil v tem neredu. Človek sam po sebi ne more vzpostaviti odnosa z Bogom, zato pride pobuda od samega Boga, ki nam pošlje svojega Sina, da se učloveči. Ko je izrekel svoj "da" in brez pridržkov daroval svoje življenje v našem imenu, nas je Božji Sin Jezus Kristus osvobodil greha. Sinovski odnos do Očeta se je znova vzpostavil. Ko človek sprejme odrešenje, znova postane sin nebeškega Očeta. To je novo stvarjenje.