50 vprašanj: Kaj storiti, če ne moremo imeti otrok?

Kaj storiti, če ne moremo
imeti otrok?

Zakonski par gotovo zelo trpi, ko spozna, da obstajajo težave pri spočetju otroka. Dejansko pa je le malo parov popolnoma sterilnih, brez vsake možnosti za zanositev. Okoli 10% vseh parov ima težave s svojo plodnostjo. Potrebujejo precej časa, da spočnejo otroka, včasih je potrebna celo zdravniška pomoč.

Veliko se govori o oploditvi "v epruveti" ali umetni oploditvi in se domneva, da se lahko z njo zdravi vsaka neplodnost. Umetna oploditev, ki je izvedena v laboratoriju, pa neplodnosti ne zdravi, ampak obide ovire, ki so na poti pri spočetju in odraščanju otroka.

Metodo izvajajo tako, da se pri ženi spodbudi več jajčec za morebitno oploditev. Ta jajčeca nato vzamejo iz jajčnikov in jih v laboratoriju oplodijo z moško semenčico. S tem dobijo več embrijev, od katerih tri ali štiri spet vsadijo v maternico, ostale pa zamrznejo v tekočem dušiku. Če se ti trije ali štirje embriji normalno razvijajo, pogosto predlagajo, "embrioredukcijo", t.j. splavitev enega do dveh embrijev, ki jima je uspelo, da se vsadita v maternico. Ostale embrije shranijo v zamrzovalni skrinji in jih uporabijo pozneje za nadaljnje oploditve pri isti ženski ali pri kateri drugi. Lahko pa jih uporabijo tudi za znanstvene raziskave.

Ta osnovna metoda ima še vrsto različic: v primeru visoke neplodnosti moškega ali ženske se jajčeca ženski odvzamejo in se vstavijo drugi ženski, ali pa se uporabi sperma drugega, praviloma neznanega moškega.

Te metode predstavljajo opazne medicinske in tehnične dosežke, toda hkrati odpirajo veliko vprašanj:
Oploditev se zgodi neodvisno od telesne združitve. Ta ločitev med aktom, ki na privilegiran način izrazi ljubezen staršev, in aktom, ki pomeni začetek življenja, povzroči, da postane spočetje posledica tehničnega dejanja in ne več neposreden sad ljubezenske združitve. Življenje s tem izgubi neposredno ukoreninjenost v ljubezni, tudi v primeru, da bo otrok zaželen in ljubljen.
Te tehnike za oploditev zahtevajo več embrijev. Pri tem se jih del uniči namenoma ali kot posledica tehnične manipulacije, npr. pri odmrznitvi.
Za medicinske delavce je velika skušnjava, da bi te tehnike začeli vedno pogosteje uporabljati za "urjenje", jih s tem izboljševali in si nabrali več izkušenj in vse to v tekmovanju z različnimi raziskovalnimi skupinami. Občutek, da se da življenje obvladovati in sodelovati pri samem izvoru, lahko povzroči protislovno motivacijo, ki lahko pomeni nevarnost za zakonce in družbo.
Namen zdravljenja zmanjšane oploditvene moči partnerjev naj bi bil povečati zmožnost za spolni akt, ki je izraz njune ljubezni in ki naj bi postal tudi vir življenja. Zadnje čase pa medicinske tehnike nudijo možnosti spočetja otroka, ne da bi moškega ali žensko ozdravila njune bolezni.
Otrok ni nujen pogoj za razvoj nekega para, potrebno pa je, da je izraz ljubezni, ne pa rezultat nekega tehničnega dosežka. Je darilo, znak medsebojne podaritve partnerjev v spolni združitvi, v kateri sta na nerazdružljiv način vključeni njuni telesi in njuni srci. Otroka ne "delamo". Otrok že od spočetja dalje ni lastnina svojih staršev.

Za nekatere zakonce pomeni pravo žrtev, da si ne pomagajo z metodami umetne oploditve. To preizkušnjo lahko prenesemo, če gledamo na življenje kot na Božji dar in se opremo na Njegovo pomoč.

Kakšne rešitve obstajajo za pare, ki ne morejo postati starši? Najprej naj bi se naučili čakati in si potem poiskali medicinsko pomoč, kajti včasih potrpežljivost prav tako pomaga. Lahko uporabimo kakšen drug način. Umetna oploditev je postala skoraj edini odgovor na zmanjšano plodnost, medtem ko so druge poti pri raziskovanju zapostavljene. Mogoče se je dobro usmeriti na druge vrste plodnosti in sicer tako, da se z vso svojo energijo in talenti posvetimo stvarem, ki nam veliko pomenijo ali pa konec koncev posvojimo enega ali več otrok. Ti bodo tako, zahvaljujoč posvojitvi našli družino ali ljubezen, za katero so bili že od začetka življenja prikrajšani.

Pričevanje

Sem zdravnik za hormonologijo. Poročil sem se s tridesetimi leti. Želela sva si otrok, toda še dve leti po poroki jih nisva imela. Zaradi poslušnosti Cerkvi sva opustila misel na umetno oploditev, čeprav odločitev ni bila lahka.

Na dan, ko je bil eden izmed mojih prijateljev posvečen v diakona, sva se nanj obrnila s prošnjo: "Franc izprosi v molitvi otroka za naju!" Marjeta je dva meseca po posvetitvi zanosila. In Franc je njegov boter!

Peter

Posvojila sva deklico

Ko sva se poročila, sva bila kot večina parov prepričana, da ne bo potrebno dolgo čakati, da bomo postali majhna družina. Toda po nekaj mesecih čakanja je postalo jasno, da ne bova imela sreče, da bi dobila otroka. Samoumevno sva začela z vsemi možnimi preiskavami in številnimi zdravniškimi obravnavami, a brez rezultatov. Najina usoda je bila boleča, vsako rojstvo v najini okolici je poglobilo najino bolečino in je postalo vir trpljenja.

Počasi sva prišla na misel o posvojitvi. Zelo veliko sva molila, da bi dobila otroka in istočasno sva čutila, da naju je ta molitev pripravljala na novo življenjsko pot. To notranje žalovanje je trajalo dolgo časa. Šele ko sem se lahko spet čisto sproščeno ukvarjala z otroki, sem vedela, da sem na pravi poti. Ga lahko ljubiva?

Toda strah naju je bilo: Ali bova lahko ljubila otroka zaradi njega samega? Otroka, v katerem se sploh ne bova mogla prepoznati, kajti ne veva, od kod prihaja in niti ne poznava njegove življenjske zgodbe. In če se nama v tem času nenadoma rodi otrok, ali bi ga bila sposobna enako ljubiti? V tistem trenutku nama je pomagala napredovati preprosta misel: "Ko bosta videla majhnega otroka, ki bo k vama stegoval roko in klical: "mami, oči", ne bosta imela več strahu!"

In ravno to se je zgodilo. Dobila sva Myriam iz Indije. Ničesar nisva vedela o njej, razen njenega imena in njenega rojstnega dneva. Toda v trenutku sva imela občutek, da jo poznava že od nekdaj. Postala je "meso iz našega mesa". Gotovo sta nas molitev in pričakovanje njenega prihoda tako globoko združila.

Začudena sva bila, kolikšno sposobnost za ljubezen sva odkrila v sebi. Veliko najinega strahu je hitro izginilo. Videla sva, da nama je Bog pripravil čisto nenavadno darilo, za katerega se mu vsak dan zahvaljujeva. Posvojitev otroka ni izhod v stiski, pač pa posebna milost. Sedaj veva, da so božje misli visoko nad našim načinom gledanja na stvari, kajti Bog želi našo srečo in nas nauči izročiti trpljenje Njemu, da ga On napravi rodovitnega.

Miha in Helena

P.S.: Pripravljava se na drugo dogodivščino, kajti pričakujeva prihod Myriaminega mlajšega brata.