Starša mongoloidnega otroka

Pri triintridesetih letih sem rodila najinega tretjega otroka, deklico Manjo. Četrt ure po njenem rojstvu mi je pediatrinja sporočila, da je najina deklica mongoloiden otrok. Nič ni napovedalo te prizadetosti: predhoden pregled krvi se mi ni zdel potreben, saj nisem bila v "kritični" starosti. Vsekakor pa sva se z možem že prej odločila, da bova zavrnila splav, ne glede na to, kako prizadet bo kateri izmed najinih otrok. Po prvem šoku me je pomirilo to, da tega nisem vedela pred rojstvom in sem tako vsaj mirno preživela nosečnost.

V prvem trenutku sem brez dvoma prejela posebno milost, da nisem bila zelo nesrečna. Z mongoloidnimi otroki sem se že ukvarjala, vedela sem, da je njihova prizadetost lahko lažje oblike, da so to zelo ljubeči otroci in da se lahko zelo dobro vključijo v normalno okolico. Moj mož pa je bil pretresen. Čutil se je nesposobnega sprejeti Manjo in bi najrajši videl, da bi se čim prej ločila od nje. Najini domači so se v hipu strinjali z njim. Potem pa je tudi mene obšel strah. Zakaj ta otrok? Zakaj midva? V moji starostni skupini se vsak sedemstopetdeseti otrok rodi mongoloiden in doletelo je prav naju. Kaj storiti? Kako bosta reagirala najina starejša otroka? In naša okolica? Kakšna bo prihodnost?

Če imaš ti pogum, jaz tudi...

Na srečo mi je dala mama podatke o krščanskem uradu za pomoč prizadetim. Takoj sem jih poklicala in jim razložila položaj. Naslednji dan me je prišla obiskat v bolnišnico ena od svetovalk in lahko sem ji zastavila vsa svoja vprašanja. Razložila mi je, da se taki otroci razvijajo počasneje od normalnih otrok, vendar kljub temu lahko shodijo z dvema letoma in skupaj z drugimi otroki obiskujejo otroški vrtec. So zelo družabni in na splošno imajo zelo radi glasbo (pomembna podrobnost, saj je mož glasbenik) in če njihova mentalna starost ne presega osmih let, lahko še vedno hodijo v prilagojeno osnovno šolo ali pa so sprejeti v posebne ustanove s prilagojenimi učnimi programi.

Potem naju je prihajala obiskovat vsak dan. Po enem tednu sem možu predlagala, da bi Manjo obdržala. "Če imaš ti toliko poguma," mi je odgovoril, "ga imam brez dvoma lahko tudi jaz..." Spoznal je, da ne bom več srečna kot prej, če bova Manjo zapustila.

Domov sem se torej vrnila z Manjo. Bila je zelo miren otrok in je rada spala. Najini domači so bili seveda čisto iz sebe zaradi najine odločitve. Toda ko sva jih prvič obiskala, jih je najina ljubka deklica popolnoma očarala.

Opora za prihodnost

Najina hčerka je zdaj stara leto dni in moram reči, da za zdaj življenje ni težje kot prej. Pozornost in obzirnost najine okolice naju je ganila: vsi naju sprašujejo, kako ji gre in se veselijo vsakega napredka.

Kako si predstavljava prihodnost? Ne skrbi naju preveč, saj se čutiva dobro preskrbljena tako z zdravniško kot tudi s prijateljsko pomočjo. Danes veliko raziskujejo in spodbujajo razvoj mongoloidnih otrok, da bi jih čim bolj vključili v normalno življenje. Tako je Manja deležna posebne terapije na domu, ki ji pomaga utrditi mišice.

Prednost najinih starejših otrok

Odkriti, da se lahko sreča porodi iz preizkušnje, ki smo jo preživeli z božjo pomočjo, je brez dvoma neverjetna izkušnja, kajti resnično smo srečni. Manja nam prinaša pomembno sporočilo, da ima vsaka oseba vrednost sama po sebi, ne glede na intelektualno in družbeno uspešnost.

Anita