Rodila sem se v katoliški družini in že od malega so me učili, kaj je primerno za "spodobno dekle". Pri petnajstih letih me moralne vrednote niso več zastraševale, kajti zdele so se mi utemeljene. Sramežljivost in odpoved spolnim odnosom pred poroko sta mi predstavljali samozaščito, ki odpira pot čustveni stabilnosti, uravnovešeni družini, skratka, normalnemu življenju.

Začaran krog svobodne zveze

V družbeni stvarnosti zunaj družinskega gnezda pa so bila ta načela pozneje neuporabna. Okrog mene je večina mladih živela v svobodnih zvezah. Razen nekaterih izjem so se dekleta spraševala predvsem: kako se na nekoga ne navezati ali pa kako ubežati samoti in vzpostaviti trajen odnos. Izbirala sem lahko med dvema rešitvama: sprejeti odrinjenost na rob ali pa vstopiti v začaran krog svobodne zveze. Ker nisem bila zmožna uskladiti čustev in moralnih vrednot, sem se prepustila okoliščinam. Treba je bilo živeti s časom.

S fantom sva začela živeti skupaj. Bil je le krščen in ni razumel "kapric" moje vzgoje. Psihološko in čustveno si nisem mogla predstavljati, da bi se mu odpovedala in s tem tudi načinu življenja, ki mi ga je predlagal. Postajala sem kot druga dekleta in upala: "To je le začasno; trajalo bo le med najinim študijem, nato pa se bova poročila." Živela sem polovično katolištvo, še naprej sem hodila k maši in molila, da bi se najin položaj uredil.

Kaj storiti s tem otrokom?

Najin odnos se je poslabšal. Bil mi je nezvest in govoril: "Ne varam te, saj nisem poročen." Ali: "Nisem slabši kot drugi, sem kot vsi fantje." Zaradi svoje šibkosti sem mu odpuščala in imela te žalitve za normalne: mlad je, odrasel bo in razumel. Mislila sem, da so vsi fantje taki, nekega dne pa se ustalijo. Bila sem naivna in sem zanj molila.

Toda bila sem vedno bolj nezadovoljna, razočaranje in grenkoba sta mi razjedala srce. Nato pa je prišlo do nepredvidenega: to, kar je zdravnik diagnosticiral kot želodčno vnetje, se je izkazalo za nosečnost. To je bil najlepši dan mojega življenja, ki pa se je hitro sprevrgel v moro. Moje novo stanje je bilo priložnost, da sem svojega prijatelja spoznala v novi luči. Nekaj let prej mi je zatrdil, da nasprotuje splavu, zdaj pa je priznal, da ne more prevzeti odgovornosti očetovstva in me spodbujal, naj splavim.

Moj gnus se je sprevrgel v paniko in sovraštvo. Imela sem en teden časa za odločitev: morala sem prekiniti to "podaljšano zaroko", ki me je pogreznila v blato. Zdaj nisem imela nobenega razloga več, da bi obdržala otroka, ki sem ga ljubila in sanjala o njem že toliko let: zaradi odsotnosti očeta je bil obsojen na trpljenje, zaničevanje v moji družini in na gmotno stisko. Poleg tega pa sem sovražila njegovega očeta in bila tako sebična, da si nisem mogla predstavljati, kako bi lahko prenovila svoje življenje z nezakonskim otrokom. Kar zadeva moja čustva, nisem imela nobenega razloga več, da bi jih upoštevala, saj so prav ta povzročila mojo pogubo. V moji duši je bila smrt in odločila sem se, da bom "sebe" rešila za vsako ceno.

Ta past se je zdela na človeški način nerešljiva; ostala mi je le še zverinskost, ki jo je podprlo zdravstveno zavarovanje. In moje molitve niso prinesle nobenega sadu.

Bog ne obsoja

Po posegu sem ostala več kot eno leto notranje mrtva. Ves čas pa so me obsedala vprašanja: Kako sem prišla do tega? Kdaj se je začela ta pot navzdol? Kje je bil Bog, h kateremu sem vztrajno molila? Kdo me je "rešil", ko sem bila v nesreči? Zakaj toliko laži o božji previdnosti in toliko obljub pri verouku? Kje je moj otrok, ki sem ga vedno ljubila in ki ga tako zelo pogrešam?

Mojemu uporu se je pridružil še strah: zdaj, ko sem samo sebe obsodila za zločin, ki je hujši kot prešuštvo, kakšno kazen mi bo Bog še poslal? Bila sem ujetnica peklenskega kroga. Niti spoved me ni rešila občutka, da me zasleduje zla usoda. Čemu torej živeti?

Nekega dne pa sem, ko sem gledala križ, v preblisku spoznala, da me ta Bog, ki je sam nedolžen izkusil strašno smrt zaradi grehov sveta, torej tudi mojih, ne more obsoditi. To odkritje me je zelo vznemirilo. Spoznala sem tudi skupino mladih, ki so me uvedli v molitveno skupino. In kljub mojim bolestnim skušnjavam mi je Bog podaril neizmerno veselje. Neopazno me je prenavljal.

Prijatelji so mi svetovali romanje v Paray-le-Monial. Na to sem pristala v norem upanju, da bom srečala Boga. Ko sem bila v skupini, kjer smo si izmenjavali izkušnje, sem medtem ko so drugi molili, zares doživela srečanje z Jezusom, usmiljenim, žarečim od ljubezni. Presenečena sem se zavedla, da je oseba in da me ljubi; da me ni nikoli prenehal ljubiti, tudi v trenutkih najhujšega obupavanja, ko sem se oddaljila od njega; da je On Ljubezen, ki sem jo iskala že toliko let. Zaradi teže svojih grehov in njegovega neskončnega usmiljenja sem se spreobrnila.

Odločilno srečanje

To srečanje je bilo odločilno, kajti moje življenje se je spremenilo. Usodnost je prepustila mesto božji previdnosti. Zdaj sem z večjo jasnostjo spoznala, da je bila moja želja ustvariti dom upravičena kljub nasprotnim družbenim pritiskom. Toda morala bi se najprej odločiti za Boga, za življenje v skladu s krstom, preden bi si izbrala sozakonca; cilj mojega obstoja je služiti Bogu, ne pa, da ga hočem na vsak način vključiti v svoje načrte. On je Pastir, jaz pa ovca in ne obratno. Toda najtežje šele pride. Vsak dan se moramo truditi: odpustiti tistim, ki so nas užalili, odpustiti samim sebe svoje napake, pustiti, da nam Bog odpusti in nas ljubi takšne, kot smo in tam, kjer smo.

Tina