50 vprašanj

Splav res ni prava rešitev, toda v nekaterih primerih...?

Splaviti pomeni prekiniti življenje zarodka, torej človeškega bitja. To je smrtno dejanje, čeprav ga opravi zdravnik

Toda njegove posledice niso nepomembne za mater: nasilno odprtje materničnega vratu in brutalna ustavitev hormonskega delovanja jajčnika imata zelo nasilen učinek, ki lahko pripelje do telesnega in duševnega neravnovesja. Poleg tega je splav pogosto le začasna rešitev problema, ki v bistvu ostaja nerešen. "Nezaželena" nosečnost je v velikem številu primerov sad bolečega položaja: nestalen odnos, izdano zaupanje, nepremišljeno dejanje zaradi čustvene osamljenosti... Splav pogosto le še poveča trpljenje žene in za vedno pušča posledice na zavestni ali podzavestni ravni.

"Kaj pa, če žena ne more sprejeti nosečnosti?" boste rekli. Nosečnost po posilstvu ali po povsem prehodnem odnosu lahko dejansko predstavlja katastrofo. Toda ali je to razlog, da lahko povzročimo še eno nesrečo? Umor človeškega bitja, čeprav je še zarodek, je sam po sebi velika nesreča. Tega ne moremo z lahkoto prevzeti nase. To je dejanje, ki lahko ostane zapisano v telesu kot v zavestnem spominu in lahko povzroči hude motnje: krivda, ki se je žena ne more znebiti, agresivnost do moža, prijatelja ali do moških na splošno, tesnoba v spolnem življenju, ki ga ima lahko odslej za "nevarno", bojazen, da ne bo nikoli "dobra mati", potem ko je "to naredila" itd.

Kaj torej storiti v tej stiski? Najprej naj se žena zaveda, da v tej preizkušnji ni sama in da ima oporo. Mnoge mlade mamice so s pomočjo oseb in družin, ki so jim stale ob strani in jim materialno pomagale, svoje otroke sprejele. Pričujejo, da jim to ni uničilo njihovega življenja, prav nasprotno: otrok je pogosto bistveno pripomogel k njihovemu razvoju in temu, da so zaživele bolj zrelo, odgovorno. Bil je vir resnične radosti.

Če se zdi popolnoma nemogoče sprejeti materinstvo, obstaja še ena možnost, ki lahko na prvi pogled izgleda problematična: mlada mati se lahko odloči, da bo dala svojega otroka prve tri mesece po rojstvu zakonsko priznanim institucijam, ki ga bodo potem zaupale posvojiteljskim staršem. To je pogumno in razumno dejanje ljubezni do otroka in to je potrebno poudariti navkljub vsem, ki to obsojajo. Dobro je tudi vedeti, da je veliko staršev, ki želijo posvojiti otroka, a se njihova želja ne uresniči. Otrok ima torej velike možnosti, da bo našel družino, kjer bo srečen. Glede na vse to "nezaželenemu" otroku ni nujno usojena nesreča.

Za Gospoda ni nikoli nič izgubljeno. Če se zavemo, da smo storili hudo napako, nam božje odpuščanje, ki nam ga podari duhovnik v zakramentu sprave, na novo odpre vrata miru in veselja (glej vprašanje 39). Jezus ni prišel obsojat; prihaja iskat izgubljeno ovco v trnje, da jo dene na svoje rame in ozdravi.