Kontracepcije ne uporabljava več

Katarina: Na začetku najinega zakona nisem želela takoj imeti otroka in sem jemala kontracepcijske tablete, o katerih se je največ govorilo. Zdravnik, pri katerem sem bila, mi ni predlagal nobene druge metode. Marko: Kakršnakoli je že bila izbira moje žene, je bila to "njena stvar". Nisem si predstavljal, da to karkoli zadeva tudi mene. Po nekaj mesecih sva si vedno bolj želela otroka.

Katarina: Prenehala sem jemati tablete. Toda morala sem čakati leto in pol, da sem lahko zanosila. Čas je mineval počasi, ko sva si otroka vedno bolj želela. Marko: Končno sva dobila hčerko. To tako težko pričakovano rojstvo in najina spreobrnitev sta naju globoko zbližala in tokrat sva se skupaj odločila, da hočeva poiskati novo metodo uravnavanja rojstev, kajti nisva hotela več uporabljati tablet.

Katarina: Zdravnik nama je predlagal maternični vložek. Slabo obveščena sva se nagibala k tej rešitvi. Toda dva dni pred njegovo namestitvijo mi je prijateljica razložila, da gre pravzaprav za zgodnji splav. Zato sva se temu odpovedala.

Marko: Prijatelji so nama povedali za naravne metode uravnavanje rojstev. Priskrbela sva si informacije in poskušala z dobro voljo začeti.

Katarina: Meni se je zdela na začetku ta metoda nekoliko težja: vsako jutro si izmeriti temperaturo, opazovati sluz, vse to zapisati v zvezek, to se mi je zdelo prisiljeno... Ker sva si želela drugega otroka, nisva bila preveč dosledna. In res sem šest mesecev zatem zanosila in dobila sva sina. Toda po tem rojstvu je postalo pomembno biti previden. Tako sem se odločila, da bom metodo vzela resno. Do tega trenutka se vanjo še nisem povsem poglobila. Pravzaprav sem imela nekam mučen občutek, namesto da bi obvladala situacijo.

Marko: Zavedel sem se, da moram biti do Katarine pozoren in jo podpreti. Polagoma sem odkril, kaj je ženski ciklus, to čudovito pripravljanje človeškega telesa na sprejem novega življenja in postopoma sem bolj svobodno sprejemal potrebna obdobja vzdržnosti. Polagoma sva odkrivala vso človeško in duhovno bogastvo zakonske ljubezni, zakoreninjene v pravem dialogu, odkritosrčnosti, priznanju drugega v tem, kar je in za kar je poklican. Zdržnost je postala vir veselja, nežnosti in ljubezni.

Katarina: Od trenutka, ko sem se zares odločila, da bom merila temperaturo, opazovala sluz, zapisovala, je bilo veliko lažje. Odkrila sem celo skupino znakov, ki jih prej nisem nikoli opazila. Po nekaj mesecih sem lahko vedela za vsako obdobje svojega ciklusa. Markovi napori, da bi mi pomagal, njegova pozornost in razumevanje, vse to me je opogumljalo, da sem vztrajala. S svoje strani sem odkrila, da ga moram tudi jaz spoštovati: v obdobjih, ko so bili spolni odnosi možni, sem bolje organizirala svoje delo in tako pazila, da nisem bila preveč utrujena, da sem se bila pripravljena darovati in sprejemati.

Marko: Pretekla so tri leta do rojstva najinega tretjega otroka. Za naju je bila velika sreča, da sva vedela, da bo v plodnem obdobju najina združitev omogočila življenje. Skupaj sva darovala najino ljubezen Bogu, da bi naju še tretjič naredil plodna.