50 vprašanj
50 vprašanj		 Ali je sreča v tem,
da se dobro počutiš?

Ali ne veste, da ste
tempelj Boga
in da božji Duh
prebiva v vas?
(Sveti Pavel)

Vedno z občudovanjem in nekakšnim zavidanjem opazimo, da je nekdo "dobro v svoji koži". Naše telo je včasih pravzaprav prav nadležno: z njim trdo ravnamo in ga zaničujemo, ga poskušamo utišati ali pozabiti na tega nepridiprava, ali ga celo zatiramo, ker preveč kaže na ženskost (ali moškost), ki jo težko sprejmemo. Včasih se prav nasprotno poskušamo brez vsake mere polepšati, da bi drugim ugajali ali pa posnemamo modele, ki nam jih reklame, revije, moda ponujajo kot idealne, kot ključ razcveta. Pravzaprav nas ti modeli zapeljujejo - tako je njihov namen - saj poskušamo bolj ali manj zavestno ustrezati tem idolom. Včasih je to prav težka naloga, ki ne prinaša sreče.

Zakaj? Moje telo ima svoj pomen in s pogledom, držo, besedo, obleko izražam, kdo sem. In to dobro vem. Čeprav moje telo ne razkrije vsega, predstavlja prvi stik z drugimi in moram priznati, da se ocen drugih bojim.

Ali se mogoče globoko v sebi bojim drugega, ker dvomim o sebi, ali se ne poznam? Ali pa se nimam rad takšnega, kakršen sem? Mogoče me ne bodo ljubili? Torej ali ni bolje, da se skrijem?

Toda v tebi je lepota, mogoče še skrita. Splača se jo spraviti na površje, jo razviti in postati to, kar si.

Sreča pomeni tudi to, da si v svojem bitju usklajen in da lahko stojiš nasproti sebi in drugim. To se zgodi po globoki spravi s samim seboj in potem ko sprejmeš svoje telo enkratno, kot je, tako kot je enkratno tvoje srce. To s seboj spravljeno telo bo lahko svobodno povedalo nekaj o tebi, o tvoji izvirnosti.

Kako je čudovito, da se lahko uresničiš s tem, kar si. In Bog ti lahko pri tem pomaga, če mu le dovoliš.

Pričevanje

Čeprav nisem lepotica

Dolgo časa sem zavračala svoje telo zaradi brazgotine na rami, ki mi jo je že v otroštvu povzročila opeklina. Bolj ko sem odraščala, bolj me je motil pogled drugih, ko sem bila v kopalkah ali poletni obleki. Potem je prišla puberteta, obdobje, ko se je moje telo preoblikovalo, ne da bi na to vplivala. Zazdelo se mi je še bolj tuje.

Nekaj let pozneje sem se preselila v Pariz. Postala sem zvesta bralka revij, v katerih ni strani, na kateri vam ne bi kazali ali razlagali, kakšna je "idealna ženska". Temu dodajte še reklame, ki visijo vsepovsod na zidovih in izrabljajo žensko telo. Zaradi vsega tega se nisem več mogla prenašati. Poleg tega sem se na vsak način poskušala zrediti, medtem ko so mi vsi čestitali, kako sem suha. Moje življenje je postalo nevzdržno.

Nato sem se spreobrnila. Ena od prvih stvari, ki sem jih odkrila, je bila, da je prava lepota lepota srca. Polagoma sem spoznala, da sem z zavračanjem svojega telesa zakrivala svojo globoko željo po tem, da bi ljubila in bila ljubljena. Od trenutka, ko sem se zavedla, da želi Bog to moje pričakovanje v polnosti izpolniti, sem se končno uspela sprejeti takšno, kot sem.

Želim se poročiti in še vedno me skrbi moj izgled, kajti vem, da fantom to veliko pomeni. Toda prosim Boga, da ne bi bila vklenjena v svoje telo in da bi v sebi razvila lepoto srca in jo izžarevala.

Monika