50 vprašanj
želim takoj otroka!
Kako naj ravnam?
50 vprašanj |
Poročil(a) sem bom, toda ne želim takoj otroka! Kako naj ravnam? |
Poročila se bosta in si želita pravo ljubezen. Želita se popolnoma darovati drug drugemu v vseh razsežnostih svojih bitij; v veselju, ki vama je ponujeno in ki si ga delita in z neverjetno zmožnostjo, da posredujeta življenje, ki ga imata v sebi.
Po naravi in svobodi sta gospodarja izrednega darila plodnosti in z njim bosta
upravljala: to imenujemo odgovorno starševstvo. Spoznala bosta obdobja ženinega
ciklusa, tista, ko lahko podari življenje, in druga, ko ne more. (Za to je potrebna
pomoč para, ki predstavlja naravne metode uravnavanja rojstev. Glej tudi
vprašanje št 26)
Če ne bosta takoj pripravljena sprejeti otroka in se bosta v velikodušni modrosti
odločila, da morata še nekaj časa počakati, bosta imela spolne odnose med
neplodnimi obdobji. Med plodnimi obdobji si bosta lahko izkazovala ljubezen
drugače. Lahko se bosta več pogovarjala, odkrivala nove oblike nežnosti itd. In
videla bosta, da bo vajina ljubezen rasla in se poglobila. Vendar pazita, da ne
osiromašita vajinega zakona na raven preračunljivosti, in da ne bosta s tem, ko bi
se preveč umikala, preprečila drugemu - in sebi - doseči svojo polno razsežnost v
podarjanju življenja.
Ko bosta prisluhnila svojim željam in ljubezni, ki vama jo ponuja Bog, se bosta
lahko svobodno in velikodušno odločila za podaritev življenja. V plodnem obdobju, v
vajini najgloblji ljubezni in z vajinim sodelovanjem, kateremu se podreja, bo Bog
lahko ustvaril novo življenje: vajinega otroka.
| Pričevanje
Ko otrok ni in ni Ko sva se pred štirimi leti poročila, sva oba želela veliko družino. Po nekaj mesecih, ko sva se bolje spoznala, sva začela razmišljati o otrocih. Toda potrebna so bila štiri leta, številni pregledi in dve kirurški operaciji, da sva uresničila svoj načrt, in prav na dan četrte obletnice poroke sem zvedela, da sem noseča. Bilo bi predolgo, če bi pripovedovala o celotnem trkanju od vrat do vrat, ki sva ga opravila, da sva končno dočakala rojstvo najinega otroka; rada bi poudarila samo nekaj razmišljanj ob tem trpljenju. Biti neploden: kakšna telesna in duševna bolečina! Morala sem se naučiti boriti proti občutku krivde, ki me je mučil, ohraniti pogum pred zdravniki, ki so mi govorili: "Sprostite se, gospa, mislite na kaj drugega..." In družina, prijatelji, ki vam prikrito ali jasno pravijo: "To je pogosto psihološko..." Kako grozen stavek, čeprav bi bilo res: prišteti ste med duševno bolne! Vsem težavam navkljub V teh štirih letih sem konkretno preizkušala moč molitve. Zelo pogosto sem se oprla na molitev drugih in na molitev, ki sem jo delila z možem, kajti dana nama je bila milost, da sva lahko stalno molila in izročala najino trpljenje Bogu. Nenehno sva ga prosila, naj nama pomaga, da bi lahko izbrala dobrega zdravnika (toliko vam jih omenjajo!) in da bi razjasnil njihove diagnoze. In navsezadnje sva darovala osebno trpljenje v mnoge namene. Prejemala sva tudi bolniško maziljenje. Vsakič je pomenilo za naju prejeto maziljenje milost v veri. Ničesar nisem "občutila", vendar sem se oprla na Cerkev. Ves čas sva bila prepričana, da naju Bog ne bo pustil pasti. Spominjam se, da sem v času duhovne obnove, ko sem ga prosila, naj me ozdravi, bila resnično ozdravljena, toda le izpuščaja, ki sem ga imela v ušesih. Majhno trenutno razočaranje, vendar sem razumela, da skrbi zame. In nekaj mesecev zatem, po drugi operaciji, sem zanosila. Ob koncu teh štirih let spoznavam, koliko naju je ta preizkušnja obogatila: najina ljubezen, ki bi jo lahko ogrozila, se je, prav nasprotno, poglobila. Odkrila sva, kako je Bog deloval v najinem zakonu, da je vzdržal vsemu navkljub in nama podaril resnično plodnost, čeprav na začetku ni bila v obliki "človeške" plodnosti.
|