50 vprašanj
50 vprašanj |
Čemu družina?
|
Nad družino se pritožujemo, jo ljubimo, zaradi nje trpimo. Ali ne zato, ker raste iz skrivnostnih korenin življenja in sreče? Moderna psihologija poudarja, da je za razvoj otroka zelo pomembna ljubezen v družini.
Seveda je v določenem obdobju normalno, da se od družine osamosvojimo: "Zapustil
boš očeta in mater..." (1 Mz 2,24).
To je znak zrelosti, kajti običajno kritiziramo podaljšano adolescenco, to se
pravi nezrelo odvisnost. Res je, da se ne moremo vedno strinjati z vzgojo, ki smo
jo prejeli. Nezadovoljni smo z omejitvami, ki nam jih postavlja naša družina.
Včasih se smejimo njenim napakam. Mogoče se tudi bojimo, da se naši prijatelji iz
nje norčujejo, da naši starši niso takšni, kot bi jih radi prikazali.
In vendar si nihče ne želi imeti ločenih staršev ali živeti v problematični
družini. V družini je torej nekaj pomembnega, mogoče se skriva celo zaklad.
Če imamo kakšno težavo, pustimo času, da naredi svoje, z odpuščanjem lahko
dosežemo pravo svobodo v odnosu do svoje družine, v katerem ne bo ne agresivnosti
ne prevelike odvisnosti, ki zavira.
Tako bomo lahko lažje dokončali izgradnjo svojega osebnega življenja. In pozneje
mogoče predlagali tudi "zavezništvo" ženi, možu.
Resnica družine presega pomanjkljivosti in omejitve različnih kultur. Poročni "da"
je skala, na kateri je zgrajena skupnost življenja in ljubezni. Moč, ki jo imata
odrasel moški in ženska, da podarita življenje, se ne konča s spočetjem, ne z
rojstvom. V družini se otrok lahko razvije in odkrije, da je enkraten. V njej se
zgradi njegova svoboda, podoba in zgodovina. Družina torej ni zaprt krog. Je kraj
rasti in življenja. Je tudi osnova celotne človeške družbe.
| Pričevanje
Otrok ločenih staršev Imel sem devetnajst let, ko je moj oče zapustil mojo mater in šel živet k neki drugi ženski. Ta dogodek me je globoko ranil. Najprej sem se čutil krivega. Prepire med očetom in materjo, ki sem jim bil priča, so povzročile nekatere moje pubertetniške reakcije. Od tu pa do ugotovitve, da sta se ločila zaradi mene, je bil samo korak. Sčasoma sem spoznal, da to ni res in da sem le razkril problem, ki je v njunem odnosu obstajal že prej. Bilo me je sram, da sem otrok ločenih staršev. O tem, kar se je zgodilo doma, si nisem upal z nikomer govoriti, niti s svojimi najboljšimi prijatelji ne. V meni se je naselil tudi strah: Ali se bom lahko kdaj poročil? Ali bo kakšnemu dekletu kaj zame? Ali nisem obsojen, da bo moj zakon spodletel, ker bodo vsi govorili, da sem podoben svojemu očetu? Takrat sem spoznal dekle in med nama se je spletlo prijateljstvo. Moral sem ji povedati žalostno resnico. Prepričan sem bil, da bo s tem najinega odnosa konec. Na moje veliko presenečenje pa je preprosto rekla: "Koliko si moral pretrpeti!" To je bil začetek moje ozdravitve! Nekaj mesecev zatem sva si izpovedala ljubezen; pravzaprav je prve korake naredila ona, saj me je strah pred neuspehom še vedno hromil. Poročila sva se in osnovala družino. Zdaj imava pet otrok. Moja žena, ki me ljubi in mi zaupa, me je ozdravila mojih strahov. Nesrečne izkušnje svojih staršev ne doživljam več kot svojo usodo. Zdaj sva poročena dvajset let. Skupaj vzgajava otroke. Skupaj jim poskušava dati najboljše, kar imava. Skupaj jim izkazujeva ljubezen - moj oče je bil glede tega vedno zelo zadržan. Žena in otroci so mi pomagali odkriti, da sem res lahko mož in oče v veselju in brez strahu.
|