Dekle zahteva cerkveno poroko

Pred osmimi leti sem srečal Lidijo. Nič naju ni moglo zbližati samo po sebi. Imela je 21 let, bila je Nemka in je končala šolo. Živela je pri starših, ki so ravno dokončevali gradnjo hiše. Sam sem bil arhitekt teh del in prvič sva se srečala pri njej doma na povabilo družine. Potem sva se še enkrat videla na gradbišču in Lidija se je vrnila v Nemčijo.

Osem tednov zatem sem po nepretrganem dopisovanju pričakal Lidijo na železniški postaji. Najine roke so prehitele najina čustva in našla sva globok mir, kot da bi končno dosegla cilj.

Bil sem proti poroki, pa naj bo civilna ali cerkvena, ker sem menil, da je odnos resničen šele takrat, ko ga je vsak trenutek mogoče razdreti. Z drugimi besedami: tako lahko je iti narazen, da če tega ne storiš, je to zato, ker tega ne želiš storiti. Tak način razmišljanja postavlja na prvo mesto svobodo, toda tudi vsakodnevno tiho obnovljeno zavezo. Čutil sem, da v odnosu ne more biti iskrenosti, ne da bi vsak dan na novo obnovila zavezo in to izrazila s samim odnosom in ne z besedami. Lidija pa je bila krščansko vzgojena. Na svojo vero je bila navezana in bi rajši videla, da najin odnos ne bi bil že od vsega začetka tako telesen, vendar najine zveze ni obžalovala.

Leto in pol po najinem srečanju (imela sva že petmesečnega otroka) me je Lidija začela vztrajno prositi, da bi se civilno poročila, kar je izzvalo ostre razgovore in izbruh jeze. Ko je načela vprašanje poročnih prstanov, sem se razjezil. Znamenja? Za koga? Zakaj?

Lidija je vztrajala pri civilni poroki, ker ima vrednost zaveze in ker izvenzakonsko skupno življenje zanjo moralno ni bilo več sprejemljivo. Civilna poroka je bila tudi pomembno zunanje znamenje, ki je zaznamovalo eno obdobje najinega življenja in omogočilo približevanje k naslednjemu koraku, ki si ga je prav tako želela: cerkvena poroka.

Sam sem se že davno zavezal in to takrat, ko sva se odločila za otroka, toda ker sem se zavedal, kako pomembno je za Lidijo, da sva poročena, sem pristal na civilno poroko.

Dvanajst dni zatem, v času oklica, sem bil že ponosen, da nosim poročni prstan!

O cerkveni poroki še ni bilo govora. Lidija je to veliko željo hranila v svojem srcu, ne da bi jo izrazila, vendar jo je vključila v svojo molitev.

Ko je Lidija leta 1990 potovala v Nemčijo, je prejela knjigo očeta Tardifa: "Jezus me je poklical za svojo pričo". V njej je odkrila moč božje ljubezni, kar je popolnoma obnovilo njeno vero.

To je bila spet priložnost za najine prepire do trenutka, ko sem privolil, da bom tudi sam prebral to knjigo. V njej sem odkril živo vero v Božjo ljubezen. Začel sem sodelovati v molitveni skupini. Ta izkušnja je spremenila moje življenje: Bog je živ. Ljubi me. Deluje v mojem življenju. Tako sva januarja 1991 prejela zakrament poroke.

Odtlej oba izkušava novo veselje in tudi spoznavava, kako nama Jezus lahko pomaga živeti najino ljubezen v vsakdanjem življenju.

Na primer: kadar se z Lidijo ne strinjava, se pogosto zgodi, da najin pogovor postaja vedno glasnejši. Vsak je prepričan v svoj prav, zahteva svoje pravice in hoče prevladati nad drugim. Posledica so žalitve in besede, ki ranijo. Vsak pričakuje, da bo drugi preklical svoje razvnete besede, se opravičil in ponižal, da bo zmaga popolna. Zdaj pa sem spoznal, da je prava zmaga odpuščanje! V molitvi najdem moč, da prosim Lidijo odpuščanja.

To nima nič opraviti z lažnim porazom, ki pušča napuh nedotaknjen. Tudi ne gre za to, da si uboga žrtev, ki se žrtvuje. Ne. Gre za to, da občutim moč, dobro počutje. To je moč, ki me prevzema in me presega.

Nepotrebno je razlagati, da iz tega izvira globoka sprava in da ponovno zavlada ljubezen.

Luka