Sediva skupaj na vrhu gore in v tišini opazujeva dolino in čudovit razgled. Zadnje ure, ki sva jih skupaj prehodila, so podoba poti najinega skupnega življenja. Od najinega poročnega potovanja naprej, ko sva se skupaj povzpela na strmine, nama gora pomeni šolo življenja. Ti najini pobegi v prelaze in ledenike so namreč priložnost, da se ustaviva in poiščeva stičišče, ko je potreben prehod v novo obdobje.

Vse najino življenje vidim v luči današnjega dne: koliko prehojene poti je za nama od prvih sanj in načrtov v dvoje!

Najprej sem te hotela imeti le zase, te hotela spremeniti, te oblikovati po svojem okusu, da bi bila lahko eno s teboj. Potrebna so bila leta prepirov, kljubovanj in nerazumevanj, preden sem razumela, da ti nisi jaz. Tedaj sem te začela sprejemati drugačnega, ljubiti tvojo drugačnost.

Vztrajno sem nasprotovala tvojemu načinu razmišljanja. Nisem razumela, zakaj ne razmišljava enako in nikoli se nisem strinjala s teboj v razpravah z najinimi prijatelji. Postopoma sem te začela poslušati. Odkrila sem, da se lahko dopolnjujeva in skupaj izraziva bogatejšo resnico.

V začetku najinega zakona sem se pogosto zaprla, ker nisi razumel mojih občutkov. Bila sem povsem brez smisla za humor in jezila sem se zaradi tvojih slabih šal. Potrebno je bilo, da sem se naučila jasneje izražati svoje želje... Sedaj ne mine teden, ne da bi si vzela čas za skupen pogovor.

Ko sva se poročila, sva Boga prosila zlasti za milost, da bi si ostala zvesta. Nekega dne sem začela verjeti, da ne ljubim več, ker nisem več čutila navdušenja prvih dni. Srce mi je začelo biti za drugega in prišla je skušnjava, da bi stopila v avanturo. Globoko v meni pa je ostajala zarisana gotovost najinega začetka. Razdeljena zaradi tega občutka sem padla v depresijo. Po letu pekla sva odkrila molitveno skupino Prenove in v nama se je zbudilo novo upanje. Vpila sva h Gospodu in potegnil naju je iz brezna. Bila sva rešena. Odpustil si mi, najina ljubezen se je povsem prenovila in sedaj te vsak dan ponovno izberem.

Pogosto me je motilo to, da mi ne podarjaš rož. Vendar pa sem sedaj bolj pozorna na druga drobna dejanja ljubezni in odločila sem se, da bom trgala te cvetlice. Danes imam pred seboj celo cvetlično gredo.

Naučila sva se biti eno telo. Včasih nespretna ognjevitost prvih let se je spremenila v zaljubljeno nežnost, kjer vsak od naju išče veselje drugega.

Zelo različno vzgojena sva bila ob rojstvu otrok soočena z vprašanjem, kako jih vzgojiti. Lastila sem si jih in bila včasih slepa, ko je šlo zanje. Zavedla sem se, kako pomembno je, da se oprem nate in da jih za njihovo dobro skupaj izročiva Gospodu. Sedaj ko so najini otroci že odrasli, lahko vidim, kako nama je Bog pomagal.

Lavra

Elizabeta