50 vprašanj: Ali niso predzakonski spolni odnosi način, da se bolje spoznava?

Ali niso predzakonski
spolni odnosi način,
da se bolje spoznava?

Telesni odnos je poseben izraz ljubezni. Vsi se zavedamo njegove pomembnosti. Najprej zato, ker je spolna privlačnost zapisana v nas; Bog jo je hotel, ko je blagoslovil združitev moža in žene (glej 1Mz 1,28). Nato ker ima posebno mesto v življenju para, ki se z veseljem drug drugemu darujeta in s čimer lahko podarita življenje otroku.

Današnji svet pogosto banalizira spolne odnose s tem, da jih omejuje samo na telesno in čutno dimenzijo. Potrebno pa je razumeti, da je pri telesni združitvi navzoča vsa človekova osebnost. Res je, da se tega vedno ne zavedamo, toda to priznava celo civilno pravo s tem, ko posilstvo pojmuje kot zločin. Napad na človekovo telesno integriteto je napad na dostojanstvo in integriteto osebe. Če se z nekom telesno združimo, vpliva to na našo celotno osebnost.

Spolnost pospeši razvijanje odnosa, ker hitro ustvari zahtevo po skupnem življenju. Tako postane mnogo težje ponovno pretehtati odločitev ali odnos prekiniti. Na ta način postane naša osebna svoboda omejena. Jasno je, da ni vedno enostavno vedeti, ali nekoga zares ljubim ali se mu dajem iz strahu, da bi ga izgubil, ali zato, ker vsi tako počnejo... Toda ali lahko rečemo, da smo svobodni, če vodijo naše ravnanje nagoni, strah ali čustvenost? Zmotno je navajati za razlog predzakonskih spolnih odnosov mnenje, da se tako bolje spoznamo. Dogaja se, da spolni odnosi zavrejo izraze nežnosti in pogovor pri paru, kajti govorica telesa hitro zamenja globlji pogovor. Spolna usklajenost v paru je odvisna predvsem od kakovostne ljubezni, ki dva združuje, in ne najprej od telesne usklajenosti.

Dati se s telesom pomeni darovati se celega. To ni malenkost. Dar pa ni nekaj, kar posodimo. Če to, kar živimo, ni v skladu z našo resnično odločitvijo, ne živimo v resnici. Ali je prav, da se dajem, če se nisem daroval? Dejstvo je v tem, da telesna združitev ni popolna, če ne odraža osebne podaritve drugemu, ki je dokončna. Ta podaritev pa je poroka.

Zdržnost predzakonskih spolnih odnosov krepi čistost. Čistost, ki izraža moj čut za lastno vrednost, je obenem tudi spoštovanje drugega v njegovi različnosti in pravici, da je to, kar je. Je zanikanje vsake oblasti nad drugim in sprejemanje njegove potrebne privolitve. Telesu pa omogoča, da resnično postane znamenje čiste ljubezni.

Četudi danes ni v navadi, se lahko odločimo, da bomo ostali čisti, da se bomo povsem ohranili za tistega ali tisto, ki ga/jo bomo nekega dne prejeli kot zakonskega sopotnika. Čistost je polet ljubezni, ki se hoče popolnoma darovati drugemu z vsem spoštovanjem. Je odločitev, ki jo lahko sprejmemo, ne glede na to, v kakšnem stanju smo. Čeprav smo v preteklosti že imeli spolne odnose, nas to pri tej odločitvi ne more omejiti. Čistost je pot k svobodi.

Pričevanje

Po štirih letih "na koruzi"

Petra: Kakšna štiri leta sva živela z Janezom "na koruzi", ko naju je nek znanec povabil na tečaj za zaročence v njegovi župniji.

Janez: Kar presenečena sva bila, ko sva poslušala pare, ki so dajali molitvi tolikšen pomen. Če je ta reč tako učinkovita, zakaj ne bi poskusila tudi midva?

Petra: Nisva vedela, kako se tega lotiti! Nekega večera je Janez predlagal, da bi, držeč se za roke, v mislih zmolila Očenaš. To je bila najina prva skupna molitev.

Janez: Sčasoma je Petra začutila, da nekaj ne "klapa": ne moreva več živeti skupaj, ne da bi bila poročena. Imela sva občutek, kot da bi bila v ilegali! Tako sva se odločila, da bova šla do poroke vsak na svoje.

Petra: Janez je obdržal stanovanje, jaz pa sem se nastanila pri prijateljici. Ločitev je bila zelo boleča. Ob večerih sem nemirno čakala telefon. Zakaj se tako pozno vrača? Kaj pa, če je katero srečal?

Janez: Vsakič, ko sva se srečala, sem bil na pravem zasliševanju, kar sem čedalje težje prenašal.

Petra: Postopoma sem se zavedla, da me je ljubosumje zadušilo: nesposobna, da bi bila sama to, kar sem, sem uporabljala Janeza za berglo, ki mi je pomagala v življenje. S pomočjo molitve sem počasi postajala bolj gotova. O tem, da je Janez moški mojega življenja, nisem dvomila in ponovno sem se pripravila, toda tokrat z božjo pomočjo, da mu podarim vse svoje življenje. Poroka je bila zame odhod v življenje, kakršnega sem si želela.

Janez: Podobno se tudi sam videl stvari bolj jasno. Vedel sem, da Petro ljubim, nisem pa se čutil pripravljenega, da se takoj poročim. Predvsem sem se zavedal, da sem odvisen od telesne ljubezni, tako kot kdo drug od droge. V času priprave na poroko me je presenetil stavek: "Nagon se mora spreobrniti v željo, želja pa v ljubezen!" Za to je potrebno veliko truda!

Petra: S štirimesečno ločitvijo sva precej dorasla. Poročila sva se v zaupanju, da se je Bog poročil z nama.