50 vprašanj: Ali je na svetu samo en človek rojen zame?</FONT>

Ali je na svetu samo en
človek rojen zame?

Takšne so lahko naše sanje in hkrati je to lahko vzrok zaskrbljenosti. Ta, ki sem ga/jo srečal/a, ali je zares rojen/rojena zame? Ta, o komer sanjam, ali sploh obstaja, in če, kako naj ga/jo srečam?

Tovrstna vprašanja so pravzaprav neizogibna: bolj ko spoznavam drugega, bolj spoznavam njegove dobre lastnosti, prav tako pa tudi napake. Poleg tega se zavedam, da pomeni odločitev za zvezo nekaj trajnega in dokončnega. In če sem se zmotil/a? Če to ni pravi/prava? Kaj če so naju čustva zaslepila in bova že poročena spoznala, da sva se zmotila?

Hkrati je tudi naša domišljija nagnjena k ustvarjanju idealne podobe o partnerju: biti mora takšen/takšna, tako se mora obnašati, predvsem pa ne sme imeti te napake... Namesto da bi sprejeli in spoznali drugega takšnega, kakršen je, pogosto iščemo v njem tisti ideal, ki smo si ga sami zamislili.

Skupaj spoznati, da sva ustvarjena drug za drugega, pomeni vzeti si čas, da se dobro spoznava: se pogovarjati, sprejeti različnost drugega, itd. Dobro je tudi, da si skupaj postaviva nekaj vprašanj: ali bova sposobna skupaj preiti sivino vsakdana? Se bova lahko skupaj spopadla z velikimi življenjskimi težavami? Ali se dovolj ljubiva, da bova zmogla prenesti tudi najine napake? Ta spoznanja nas pripeljejo do odločitve, ki jo lahko svobodno sprejmemo: da, z njim, z njo hočem iti skozi življenje, imeti otroke, zgraditi družino. Izbira nekoga, ki se zaključi s popolno in dokončno zavezanostjo, je storjena v zaupanju in odprtosti.

Vse to pomeni, da je včasih potrebno nek odnos prekiniti, ker sva spoznala, da vendarle nisva ustvarjena drug za drugega, da ne bova mogla premagati kulturnih, starostnih in značajskih razlik ter sprejeti omejitev drug drugega. Ob odločanju za sozakonca je treba paziti, da ga ne izberemo iz razlogov, kot so: "za vsako ceno se hočem poročiti in imeti otroke", ali "vse se bo uredilo, ko bova enkrat poročena", "mojim staršem ugaja"... Varovati se je treba družbenega in družinskega pritiska, nagnjenosti k idealiziranju drugega, k sanjski podobi o njem/njej, telesne odvisnosti, ki se hitro pojavi.

Dejansko je ta izbira odločitev, ki je povezana z vsem našim, njegovim/njenim življenjem in življenjem otrok, ki se bodo morda rodili. Če je poroka začetek skupnega življenja, je tudi zaključna točka neke poti v dvoje, na kateri sva spoznala, da sva ustvarjena drug za drugega.

Pričevanje

Nisva še opazila

Še preden sva se spoznala, sva si želela zgraditi družino in ostati čista v srcu in telesu v pričakovanju drugega. To naju ni oviralo, da ne bi iskala sorodne duše in si pogosto zastavljala vprašanje: Ali bi to lahko bil/bila tale?

Poznala sva se že štiri leta in bila pogosto v družbi istih prijateljev, ne da bi drug drugega posebej opazila, kajti usmerjena sva bila predvsem k ostalim. Nekega lepega dne pa, ne bi znala razložiti zakaj, ko so bila iskanja tako enega kot drugega neuspešna, je vse postalo jasno in se razvilo tako preprosto in naravno, da sva hitro razumela, da sva ustvarjena drug za drugega. Najino zbližanje se je zdelo normalno in samoumevno.

Ko sva bila še prijatelja, sva se vedno bolj zbliževala in privlačila ter postajala pozorna drug do drugega. Imela sva občutek, da sprejemava darilo in ne, da si ga jemljeva. Tako sva se zaročila in nato poročila. In sedaj živiva ljubezensko pustolovščino, ki bo trajala vse življenje.

Miha in Veronika