50 vprašanj

Dve osebi istega spola se ljubita. Ali je to dopustno?

Potrebno je ločevati med prijateljstvom in telesno povezanostjo. Jasno je, da sta lahko dve dekleti prijateljici ali dva fanta prijatelja. Imeti prijatelja ali prijateljico, prave prijatelje je zelo dragocen del človekovega življenja.

O homoseksualnosti govorimo, ko se zaljubita dve osebi istega spola. Ne bomo razpravljali o vzrokih homoseksualnosti, temveč želimo poudariti le nekaj misli:

Smo v svetu, ki ne sprejema razlik, ker se jih boji. Nekateri trdijo, da je združitev dveh oseb istega spola dobra in da je homoseksualnost lahko dodatna možnost ob heteroseksualnosti (odnosih med moškim in žensko). To ni resnica. Resnica je, da je Bog ustvaril moža in ženo različna, da bi se v tej različnosti lahko izročila drug drugemu. Ta različnost vključuje tudi spolno različnost, da bi lahko iz te združitve nastalo novo življenje. Potrebno je, da prepoznamo resnico, se je oprimemo in jo želimo spoznati z iskrenim srcem.

Razen pri skupinah, ki želijo homoseksualnost razširiti z vsemi sredstvi ter jo vpeljati kot način življenja, je homoseksualnost običajno nekaj, česar sami ne izberemo. Spremljata jo sram in ponižanje, pomešana s strahom in vprašanji: ali sem normalen, kakšna prihodnost me čaka...; čutimo se krive, drugačne, zapiramo se v samoto, ki nas loči od življenja in ljudi. Zaskrbljenost pogosto povzroča negotovost. "Saj sem tako ali tako neozdravljiv, nimam prihodnosti, zame ni upanja," si mislimo.

Ne smemo zamenjevati dveh različnih situacij: aktivna homoseksualnost običajno nima nič opraviti s prehodno nagnjenostjo do istega spola v času adolescence (kar ni tako redko), ki je povezana s čustveno nezrelostjo, s pomanjkanjem ustreznega modela odraslega ali s prezaposlenostjo s samim seboj, ki je značilna za to življenjsko obdobje. Običajno se razreši povsem samo od sebe, četudi lahko pusti v spominu kakšno rano.

Pri nekaterih obstaja stalno homoseksualno nagnjenje, to je prevladujoča, lahko tudi nasprotni spol izključujoča, privlačnost do nekoga, ki je istega spola in za katero se zdi, da nastopi nepričakovano in je zakoreninjena globoko v človeku. Lahko ostane zgolj kot nagnjenje brez zunanjih posledic.

Lahko pa preide v aktivno homoseksualnost, kar pomeni veliko spremembo, kajti s prvim dejanjem stopimo v zapleteno mrežo odnosov, kjer se mešajo občutki krivde in ugodja.

Nismo odgovorni za svoja čustva in nagone, odgovorni smo za svoja dejanja. Šele storjeno dejanje, ki s seboj prinese utemeljeno krivdo, je nekaj slabega; kar pa ne pomeni, da je že sam človek slab. Kdo bo tožil svojega brata?

Upanje obstaja, ker obstaja svoboda. Če ta resna težava obstaja, se z njo še ne moremo poistovetiti. Svojega najglobljega bistva ne morem zmanjšati zgolj na nagnjenje, tudi ne na dejanja. Nagnjenje, ki prebiva v meni, še nisem jaz sam.

V vsakem človeku je sposobnost, da ljubi in se daruje, mnogo globlja kot vse usmerjenosti ali blokade: tudi ko obupam zaradi svoje obrobne vloge ali ko hočem situacijo preveč poenostaviti, me Bog še vedno kliče, naj grem naprej. Vabi me, da se ponovno dvignem, da bi me rešil.

Toda pogosto mi je težko odgovoriti zaradi namišljenih razlogov, zaradi prezira, ki ga čutim do sebe, zaradi strahu pred spremembo, zaradi pritiska drugih. Ko tako podcenjujem svojo voljo, že vnaprej sprejmem poraz. Toda Bog se ne pusti poraziti ničemur, tudi mojemu nasprotovanju ne.