50 vprašanj
Kje so meje?
50 vprašanj |
Skupaj greva ven. Kje so meje? |
Privlačnost, ki jo medsebojno občutimo, je lahko čudovita, včasih prav opojna izkušnja. Hkrati odkrijemo nežnost in razburjenje v srcu in telesu ob pogledu na drugega, ob dotiku z njim. Ugodje, ki ga doživimo v bližini nekoga, zbuja željo, da bi občutili še močneje, da bi šli v odnosu še dlje. Toda podati si roko, se objeti, dotakniti, je že veliko. Vsa ta dejanja nežnosti in ljubezni nas v odnosu do drugega zavezujejo. Nobeno ni nepomembno, ne glede na čustva, ki so v nas.
To so razlogi, da se vprašamo, koliko ti izrazi obema pomenijo. So izraz ljubezni,
potrebe po nežnosti ali so preprosto iskanje ugodja? Mar nas takšni odnosi ne
zavezujejo bolj, kot si mislimo? Če si že podarjamo vse izraze ljubezni, če smo se
drug drugemu izročili, ali sploh še zmoremo jasno prepoznati svoja resnična čustva?
Predvsem ko se že dolgo poznamo, nas obide nevarna skušnjava, da bi prešli k
intimnejšim izrazom nežnosti. Če nas drugi resnično privlači, mar ni to trenutek,
da si zastavimo vprašanje o poroki? Do veliko porok, ki so se slabo končale, sploh
ne bi prišlo, če bi si moški in ženska vzela čas, da se spoznata in drug drugega
svobodno izbereta...
Da bi živeli ta nežni odnos, ki se razlikuje od tistega, ki ga živimo v zakonu kar
se da dobro, bodimo pozorni na reakcijo drugega, kajti popolno podaritev telesa
bomo živeli v dokončni zavezanosti. To je čas, ko se učimo obvladovati.
| V družbi, v kateri reklamna gesla neprenehoma ponavljajo besede "takoj" in "v hipu"
in v kateri hočemo imeti "vse in takoj", vedite, da je potreben čas za graditev
medsebojnega odnosa med možem in ženo in da je izpit ljubezni trajajoča zavezanost.
(Janez Pavel II., Mladim z otoka Mauritius, 15. oktobra 1989) |
| Pričevanje
Kot veliko mladih sem kot šestnajst-sedemnajstletnica tudi jaz sanjarila o idealnem fantu. Nekega dne sem spoznala Erika. Vse je bilo čudovito. Najino prijateljstvo je kmalu postalo 'hoja skupaj'. Bila sva sošolca, zato sva se videvala vsak dan, zvečer sva si telefonarila ure in ure in si pripovedovala dogodivščine in najnovejše razredne čenče. Na kratko, vse je šlo dobro.
Toda nekega dne mi je dal Erik vedeti, da mu 'flirt' več ne zadošča. Hotel je iti
dlje. Bilo mi je, kot bi me udaril s kladivom po glavi. Seveda so okrog naju to počeli
vsi. Toda za to se nisem mogla odločiti: bilo bi v nasprotju z mojo vero, družino,
skratka s tolikimi stvarmi, ki jih ne bi mogla kar tako opustiti. Edino rešitev sem
videla v njegovem spreobrnjenju. Začela sem moliti v ta namen. Vendar Erik ni hotel
ničesar slišati in zaključek najinih srečanj je bil vedno slabši. Nisem se mogla
odločiti, da bi ga zapustila. Strah me je bilo samote in pa tega, da me nihče več
ne bi imel rad. On pa mi je očital moje verske nazore in o njih govoril celo
drugim. Spominjam se, da je nekega dne prišla k meni ena od deklet in mi rekla:
"Erik je zelo pogumen, da kljub vsemu ostaja s teboj. Nimaš pravice, da bi ga
prikrajševala. Saj vzameš samo tabletko, pa je." Ni bilo lahko. Preživela sem težke trenutke samote, ker si nisem več upala srečati starih prijateljev. Več mesecev pozneje sem srečala Aleša. Med nama so hitro vzplamtela čustva. Videla sva, da je stvar resna in zaročila sva se.
Spoštujem dekleta, se pravi, želim se pogovarjati z njimi, ne da bi imel pri tem v ozadju kakšne namene. Kar me predvsem zanima, je to, da bi lahko nekoga zares spoznal. Imeti odnose - to gre lahko kar hitro, a težje se je z nekom dobro pogovarjati. Poleg tega raje čakam, dokler ne najdem "ta prave" in to mi pomaga, da premagujem notranje boje in obvladujem svoje želje. Veseli me, da nisem padel v zanko nagonov... kar bi bilo strašno! To pravim zato, ker sem to že doživel. Čutim, da v tej drži rastem in se počutim v svoji koži vedno bolje. Poleg tega vem, da bo odnos s tisto, ki bo prišla, lahko resničen in da bodo temelji najinega odnosa že trdni.
|