50 vprašanj

Ali se bova pri devetdesetih še imela rada?

Marcel: Stara sva 89 in 90 let, poročila sva se leta 1925. Še vedno se ljubiva! Kako je to mogoče? Povem vam, da je mnogo bolj preprosto, kot bi si človek mislil: vse je odvisno od tega, kako si ljubezen predstavljate. Ljubiti pomeni najti srečo, da lahko drugega osrečim. To je skoraj sebičnost. V tem trenutku naše lastne želje, ki bi lahko nasprotovale sreči drugega, niso več najpomembnejše. In če vse stavite na srečo drugega, ni razloga, da ne bi trajalo.

Jana: Zagotovo, do neke mere moramo pozabiti nase, kar ni vedno lahko. Nekatera vprašanja lahko postanejo izvor hudih nesoglasij. Kar zadeva naju, sva takrat, ko sva se poročila, vedela, da se v bistvenih pogledih strinjava: vera, družina, vzgoja otrok, prijatelji itd. Če je to urejeno, številne razprave enostavno odpadejo. Ostanejo manjše težave, na katere naletimo v vsakdanjem življenju, vendar jih z resnično željo lahko vedno premagamo.

Na tem področju je bistvena iskrenost. Zelo pomembno je, da si lahko poveva vse, da brez obotavljanja izpostaviva probleme v želji, da bi skupaj našla resnico, s katero bova oba zadovoljna. Molk ni nikoli rešitev.

Marcel: Vprašali me boste, kako naj konkretno osrečim drugega? Tudi to je zelo preprosto. Potrebno je biti pozoren na majhne stvari. Izkoristiti vsako priložnost, da drugemu izkažemo pozornost in ga globoko spoštovati, kajti vljudnost je osnovno pravilo. Če temu dodate še kanček humorja, imate recept, ki ne more odpovedati.

Kakor vsi sva tudi midva imela preizkušnje. Ne v samem zakonu, temveč zaradi toka življenja; najprej prva ločitev zaradi moje službe, takrat sva si pisala vsak dan, nato zdravstvene težave moje žene, zaradi katerih je po rojstvu tretjega otroka ostala tri mesece v postelji. Dvakrat zaporedoma naju je ločila vojna in tedaj, razen dveh razglednic mesečno, dopisovanje ni bilo mogoče. Potem še propad mojega podjetja. Toda preizkušnje niso nikoli ogrozile najine povezanosti. Nasprotno, še bolj so jo okrepile.

Jana: Največji izvor najine povezanosti so otroci, sedaj pa še vnuki in pravnuki, ki jim posvečava vso najino ljubezen in skrb.

Marcel: Gotovo se je najina ljubezen razvijala v vseh sedemdesetih letih. To, kar sedaj čutiva drug do drugega, se razlikuje od zaljubljenosti po prvih srečanjih in od ljubezni v prvih letih zakona. Vendar ta ljubezen ni nikoli niti malo pojemala. Rekel bi celo, da se je bogatila dan za dnem z vsem, kar sva doživela, z vsemi skupnimi spomini in z vedno globljim medsebojnim poznavanjem.

Jana: Ali sva bila ustvarjena drug za drugega? Ne vem, ali je to najbolj posrečeno vprašanje. Prej bi rekla, da sva se drug za drugega ustvarila. Skupaj sva se gradila. Imava velikansko srečo, da sva še oba živa in da nisva preveč bolehna. Ne vidim več dobro, mož ne sliši dobro, toda res je, kakor nama je rekel pred kratkim nek prijatelj: "Tako sta povezana, da ne potrebujeta več kot en par oči in en par ušes!".